Instantnost

Pred dnevi sem bral zanimiv zapis, ki je razpravljal o razliki med samoto in osamljenostjo. Arbitrarno sta bila koncepta razmejena takole: osamljenost je nekaj, kar doživimo neželeno in nas moti, osamljenost je, ko si želimo bližine, nekoga ali nekaj v življenju, da nam da občutek, da nismo sami. Samota, po drugi strani, je nekaj, kar je stvar izbire, ko želimo biti sami, denimo s svojimi mislimi in je za razliko od osamljenosti, tudi bolj kratkotrajne narave. Ljudje smo pač (žal) družbena in družabna bitja, ne glede na to ali smo introvertirani ali ekstrovertirani, in potrebujemo sočloveka. Za življenje, za preživetje.

Ali to po drugi strani pomeni, da nujno potrebujemo tovrsten sočloveški odnos bolj ali manj formalno potrditi z nečem, kar imenujemo veza? Nikakor ne. To je čisti družbeni konstrukt, nekaj proti čemur sem se vedno in se vedno bom upiral. Naša družba nas na podlagi vzorcev iz preteklosti stalno sili, da si (po)iščemo tisto eno osebo, s katero bomo zapečatili svoje življenje, da le ne bomo nikoli več osamljeni.

Vse lepo in prav, dokler ne pride do točke, ko človek spozna primere uklanjanja do skrajnost. Denimo, ko punce fant tepe, a saj drugače je pozoren in dobro zasluži in vem, da bova imela dobro prihodnost in lepo družino. Ali pa, ko tista prva ljubezen popolnoma razvodeni in se pojavijo varanja ali zgolj nekonstruktivno in razdirajoče ljubusumje, ki nima nikakršnih realnih temeljev.

Že res, da si bojimo biti osamljeni, a vprašanje je tudi, ali znamo biti sami?

*

Z Anno sva se uspela ujeti na kavi med njeno službeno potjo.

– “Je bila dolga iz Frankfurta?”

– “Ne…ampak mi preseda počasi tole neprestano potovanje gor in dol in iz države v državo.”

– “Čemu?”

– “Nimam pravega življenja. Imela bi fanta, družila bi se z ljudmi…ne gre.”

– “Razumem.”

– “Veš, da sem si Tinder naložila zadnjič? In imela grozljivo izkušnjo.”

– “Kaj je bilo?”

– “Najprej sem imela popolnega moralnega mačka. Kako zoprna je ta aplikacija. Desno, če ti je nekdo všeč. Levo potegneš, če ne.”

– “Tako deluje ja.”

– “Ampak res je vse na videzu. Kar groza me je, ko pomislim, koliko ljudi je recimo pri meni reklo ne.”

Čedna je. Dvomim, da je veliko tipov rekla ne.

– “No, in?”

– “No, na koncu sem našla nekoga. Dogovorila sva se, da greva na večerjo. A, ko sem prišla v restavracijo, je on svoje že pojedel.”

– “Kaj?”

– “Resno. Potem sem jaz naročila svoje, ker sem bila lačna, razdelila sva račun in potem…”

– “Te je hotel poljubiti in peljati domov?”

– “Ne, še huje. Hotel me je odpeljati v teater. Rekel je, da ima že kupljene karte. Seveda sem mu rekla, da ne. Vztrajal je, češ, da je kupil karte. Psihič. Sem upala samo, da mi ne bo še kakšno sceno naredil.”

– “Uf, kar hudo, a če te tolaži, vsi imamo grozne zgodbe s Tinderja.”

– “Res?”

– “Seveda. Meni je recimo nedavno pisal tip, ki je bil čisto simpatičen. Po retoriki sami sodeč se mi je zdel, da bi lahko bilo čisto ok, zato sem sprejel tudi njegovo vabilo, da pridem k njemu. A potem je bil tako živčen, da pač…nisva. Nisem mogel, mislim, da se mi je to zgodilo morda prvič ali drugič, ampak…ne. In veš kaj mi je dejal? Super, potem pa me pusti samega…mislim, ja, kot praviš…psihiči…še dobro, da sem mu uspel pobegniti.”

Pogledala me je in globoko zavzdihnila.

– “Ampak meni se res ne da. Prestara sem za to. Za te igrice. In premalo časa imam. Stalno delam, moram delati 40 ur tedensko in potem, ko si zaželim vsaj en lep trenutek na teden, takole. Zakaj? Zakaj je tako težko?”

– “Ne vem. Ampak lej, bolje tako.”

– “Ja, samo upram, da ne bom potem pri petdesetih še zmeraj sama in si želela, da bi v življenju manj delala in več delala na iskanju partnerja.”

Ne smemo biti sami, sploh po tridesetem. Ker nas bo družba izobčila. Z nami je pač nekaj narobe.

 

– “Ne sekiraj se, tvoje življenje je. Uživaj v njem.”

Resno sem mislil. A sem v to tudi verjel? Težko je včasih verjeti, da nekje na tem svetu je sorodna duša zate. In zakaj naj bi bila le ena? Navsezadnje je tudi koncept monogamije popolnen konstrukt. V zgodovini smo imeli številne primere poligamnih družb, ki so dobro uspevale.

 

– “Ja dobro, ampak zavedaj se, da je pri nas problem še biološka ura.”

Bil sem tiho, ker bi me sovražila za to, kar bi ji lahko odgovoril. Biološka ura je izjemno sebična percepcija materinstva oziroma starševstva. Živimo v času, ko so tehnološki premiki omogočili, da lahko eliminiramo strah biološke ure. In poleg tega, posvojitve. Zakaj bi v svet, kjer nas je že tako preveč, prispevali še eno dušo, ko pa bi jih lahko toliko rešili?

Seveda ne vsi. Meni, recimo, bi lahko  zaradi moje identitete očitali na vsakem koraku, da otrok potrebuje mamo in očeta za normalen razvoj. Če bi mi sploh dovolili posvojitev. A kaj pravite na to, da ta otrok potrebuje tudi topel in varen dom, ki bo poskrbel za njegovo zdravje in obstoj? Je to vse drugotnega pomena? Nekaterim, ki se še vedno držijo zakoreninjenih družbenih konstruktov očitno – ja.

 

–  “Vse bo dobro.”

– “Vem. Trenutno sem le zelo osamljena. In tale zima pri tem nič kaj dosti ne pomaga.”

 

*

Ali me je česa zares strah? Da. Strah me je, kadar sanjam o smrti. Strah me je, da nekoč ne bom imel nikogar, ki bi ga lahko objel, ki bi se ga lahko dotaknil. Strah me je, da nekoč ne bo nikogar več, ki bo dihal z mano, ob meni, za mano, da nekoč ne bom nikogar več videl, nikogar, ki bi mu odstopil sedež na vlaku, nikogar, ki bi se mu nasmehnil in ki bi me spravil v smeh, nikogar, ki bi me slišal, nikogar, ki bi me videl, nikogar, nikogar, nikogar, nikjer.

Strah me je, da bodo nekoč vsi ljudje mene podrsali v levo. Ali pa, da bom jaz podrsal njih. Nihče ni dovolj dober in jaz nisem dovolj dober za nikogar. Da, priznam, strah me jei, da bomo v skrbi za naš individuum pozabili, kako pomembna je bližina. Strah me je, da bo nekoč egoizem prevladal in se bomo kar naenkrat vsi zbudili osamljeni. Naokrog bomo drug mim drugega hodili kot zombiji – iščoč sočloveka.

*

 

– “Pogrešam Luco.” David se je naslonil na mojo mizo in me gledal.

– “Lagal ti je, David.”

– “Vem. A lepo bi se bilo s kom crkljati. Zima je pač čas za to.”

–  “Bom te jaz crkljal, če bo zares huda sila,” sem mu pomežiknil in ga prisilil v nasmešek.

 

*

 

Včasih sem sam. A to še ne pomeni tisto drugo. Nisem osamljen. Nasprotno, daleč od tega, uživam, tudi ko takole pišem o svojih strahovih. Berlin mi je predstavil toliko zanimivih ljudi, da ne samo, da nisem nikakor osamljen, tudi samote si ne bi želel izbrati, saj mi je z njimi tako lepo. Ljudje smo navsezadnje le družbena bitja in potrebujemo drug drugega.

Tako se večkrat zalotim, da tudi sam iščem instantno potešitev osamljenosti. Kar je v mestu s tri in pol milijona ljudi in nešteto turisti, ki ga dnevno obiščejo pravzaprav lahko, zaradi izbire, in hkrati težko, ker lahko človek ure in ure drsa levo in desno v iskanju tistega pravega.

Pravega ja.

Ali želim osamljenost potešiti za vsako ceno? Nikakor. Preveč zgodb sem že videl in slišal, da bi lahko z gotovostjo dejal, da je osamljenost najhujše zlo, ki lahko zadane človeka.