Srh

Če katerega od občutkov zares ne maram, je to občutek, ko se mi naježi koža. Do tega pride velikokrat, ko me zebe. Pa tudi, ko mi je neprijetno. Ko poslušam ali vidim nekaj napačnega. Ali, ko mislim, da delam nekaj napak.

Naravna reakcija telesa pred neprijetnim in golo neprijetnostjo.

Amapk, ali telo lahko zataji?

*

Mert se je spomnil name in mi pisal.

Kaj počneš?

Nič kaj dosti. Delam, večinoma.

In žuraš?

Tudi.

Sem ti rekel, da si želim, da bi se še videla.

Ja. In kje si bil do zdaj?

Oprosti. Veliko žuraš?

Si me že vprašal.

Mi pošlješ, kako svojo fotko?

Zakaj? Pridi naokrog.

Ne morem.

No, vidiš.

Veliko žuraš?

Pa kaj je s tabo? Ponavljaš se. Si pijan? Na drogah?

Ne. Oprosti. Te lahko nekaj vprašam?

Daj.

Ali lahko HIV dobiš le od seksa z moškim?

Zdrznil sem se, spreletel me je srh in oblil mrzel pot. Nenadoma. In takoj nato vročina. In niti ne vem zakaj. Nazadnje sem se testiral pred nekaj dnevi, od Merta pa sta minila že dva meseca.

 

Ne. Zakaj sprašuješ?

Kar tako. Ker praviš, da veliko žuraš.

V jezi nisem želel več odgovarjati. Psihopat.

*

 

S cimrom sva pila vino in gledala novice. Prva novica o tem, koliko Palestincev je umrlo v izraelskih napadih. Druga novica o tem, kako so ZDA odstopile od jedrskega sporazuma z Iranom. Tretja novica o napadu v Marzahnu.

Kako človeka ne bi spreletel srh?

Ugasnil sem TV, odprl spletni časopis in preletel slovenske novičarske portale, kjer je skrajna desnica na polno širila strah pred vsem drugačnim. Zadnji rasistični izpad so si privoščili s širjenjem ideje, da migranti posiljujejo ženske.

Kako človeka zavoljo vse te sovražnosti ne bi sprejel srh?

Rešilo me je sporočilo s povabilom na pijačo čednega brazilskega turista, ki se je predstavil kot Manoel. Zmenila sva se, da se srečava čez eno uro. Moral sem se še stuširati.

Ko sem se slekel in odprl vodo v kopalnici, da bi se segrela, se mi je nasršila koža. Ne vem, ali od mraza, ali od pričakovanj. Imelo pa me je, da bi prijel brivnik in si z rok odpril dlake, ki so štrlele k višku.

*

 

Manoel je imel rad dobro vino, zato sem ga odpeljal na rdeče v enega najljubših barov v Kreuzbergu.

– “Pa je to gej bar?”

– “Ni. Te to moti? Lahko greva drugam.”

– ”Ne, ni treba.”

 

Bil je živčen, videlo se mu je. A prvi kozarec vina je pomagal. Pogovarjala sva se o potovanjih, o Bruslju, kjer živi zdaj, o podjetju, za katerega dela, kako pogreša brazilsko toplino in sonce, kako ga je pozimi zeblo.

– “A prvič sem videl sneg.”

Iztočnica zame. Kako sem si želel postati smučar, ko sem bil še otrok. Kako si ne predstavljam življenja brez snega in kako vsako leto bolj sovražim zimo in mraz.

Ljudje okrog naju so zbledeli, kozarca sta bila nenadoma prazna, midva pa zelo blizu. Tako blizu. Da sva šla najbližje. In toplo je bilo.

Nakar je pod zaškripal in proti nama je prišel natakar, ki ga je zanimalo, ali potrebujeva še kakšno pijačo.

Manoel se je siloma zdrznil in umaknil od mene.

– “Ne, hvala.”

Gledal sem ga ves presenečen in videl, da ga je bilo sram.

– “Kaj pa je bilo to?”

– “Kaj?”

– “Tvoja reakcija.”

– “Pa če si rekel, da ni gej bar.”

– “In?”

– “Kaj in?”

– “Ja…da nama ne bo kdo kaj rekel.”

– “Pa kaj pa je narobe? Poglej v tisti kot, tam se tudi dva objemata.”

– “Fant in punca.”

Nisem mogel verjeti.

– “Manoel, Berlin je drugače.”

 

Zasmejal sem se in ga objel ter začel znova poljubljati.

– “Sprosti se.”

Vedel sem, da bi v podobni situaciji, doma v Sloveniji, jaz imel enako reakcijo.

 

Zasmejal se mi je nazaj.

– “Ok. Pa greva vseeno nekam drugam?”

– “Pa pojdiva.”

Mimo Schlessisches Tor sva prišla na Warschauer Strasse in se ustavila pri uličnem nastopu žonglerjev z ognjem. Spretno žongliranje treh bakel naenkrat so na neki točki popestrili še z vmesnimi saltami. Nekajkrat je šlo za las. Spreletel me je srh. Kar ni ušlo Manoelu.

 

 – “Te zebe, da si se stresel?”

– “Malo.”

– “Moj hotel je za ovinkom.”

Čez dve uri sem gladil njegovo golo napeto kožo in čakal, da bi se naježila. Ni se. Ni mi lagal, ko je rekel, da se v moji družbi počuti sproščeno.

*

Proti domu sem se odpravil sredi noči in ker je bilo sredi tedna, običajne linije niso več delovale. Zato sem vzel nočni avtobus, ki me je odložil približno 15 minut od doma. Sprehoditi sem se moral pod enim glavnih železniških vozlišč. Pred mano je hodil par, ki se je držal za roke, dva visoka svetlolasa fanta. Nasproti jima je prišel moški srednjih let.

 

– “Hodita vendar kot moška, ne pa kot babe!” je zavpil za njima.

Pogledala sta ga, začudeno.

– “Kaj je pa ta hotel?”

Nista ga razumela, saj sta bila tujca. Še dobro. Včasih si tudi jaz želim, da določenih stvari ne bi razumel. Pa tudi če ne bi. Telo razume. Srh me je spreletel.

Kako sovražim ta občutek.

Sem lagal Maneolu? Ali Berlin morda ni čisto nič drugačen kot ostala mesta?

Nisem. A sovraštva je na svetu toliko, da se nam zavoljo njega lahko vsak dan, kjerkoli, večkrat naježi koža.

*

 

Manoel je čez nekaj dni odšel nazaj v Bruselj.

Jaz pa sem mu pred odhodom obljubil, da ga naslednjič peljem zgolj v tiste dele Berlina, kjer mu zagotovo ne bo tako neprijetno, da bi ga zaradi česar koli spreletel srh. Hotel sem, da bi se počutil tako sproščeno, kot se je tisti večer, ko sva gola grela telesi drug drugega v njegovi hotelski sobi.

20180518_153325

Advertisements

Vonj

V klubu je bilo zatohlo, smrdelo je po cigaretah. Kar je morda dobro, ker v nasprotnem primeru bi smrdelo po tisočerih prepotenih telesih. Eno od njih je bilo prislonjeno na mojega.

Ko sem ga poljubil, sem zavonjal jagode in se spraševal, ali je pred tem žvečil kak osladen čigumi ali lizal liziko. Ali pil kakšno obupno sladko pijačo.

Ko sem mu šel s prsti skozi kodraste lase in ga potegnil k sebi, sem zavonjal generični mentolov šampon.

Ko sem se prisesal na njegov vrat, sem zavonjal morje. Bil je iz Izraela, predstavil se mi je kot Oner, da je marinec, ki je prišel na žur v Berlin. Ni bilo pomembno.

Koktejl jagod, mentolovega šampona in morja je bil tisti večer povsod po mojem telesu in mojih oblačilih.

In nekaj dni kasneje sem še kar odlašal, da bi vrgel majico v pranje in spral vse te vonjave iz nje. Z generičnim praškom seveda.

 

*

 

Pomlad je začela kazati svoje barve, dnevi so postajali daljši in noči toplejše. Parki so znova postali polni. Ljudje so pili, kadili, kurili ogenj, se predajali avanturam. Debla kostanjev in hrastov dajejo odlično zavetje.

Vleklo me je v noč. Vleklo me je k življenju, k predajanju slasti, strastem in ljudem. K predajanju opojem in omamam. Tisočerim vonjavam tega mesta.

In k oddajanju feromonov.

Mobilna aplikacija je izdala, da sva na istem koncertu. Srečala sva se na stopnišču pred vhodom, še preden se je izpel zadnji akord komada, na katerega je dvorana čakala celo noč. Midva sva čakala drug drugega.

Zaudarjal je po popitem pivu in znoju in živalsko me je privlačil. Naslonjen name, z roko objemajoč okrog vratu, me je odtrgal od prave smeri, proti domu. V nasprotni smeri je bil park. Tam sva v zavetju teme in drevesnih debel pristala drug v drugem. Debla kostanjev in hrastov dajejo odlično zavetje.

Luna je bila prazna in park je dišal po nasladi.

 

*

 

Ni se mi ljubilo biti doma, med štirimi stenami, zaprt v vonjave po veganski kuhinji, mačkah in ekoloških čistilih. Hotel sem se sprostiti po napornem vikendu. A ker nihče od prijateljev ni imel časa oziroma so imeli druge plane – večerje, rojstne dneve in ostalo – sem se odločil, da se bom kar sam pocrkljal. Z dobrim vinom.

Pot me je zanesla v Neukölln, v lokal, ki ga do takrat še nikoli nisem obiskal. Koliko je lokalov, ki jih v tem mestu še nisem odkril, za katere ne vem da obstajajo!

Zunaj sem sedel in gledal svet pred sabo. Prvič se mi je zopet zahotelo, da bi kadil, samo zato, da bi lahko malo bolj diskretno opazoval svet, ki drvi mimo mene. Pa saj nisem dolgo zdržal zunaj. In tudi ob prvem vinu ne.

Po nov kozarev sem se odpravil za šank.

 

– “S čim ti lahko postrežem?” Bil je le nekaj centimetrov višji od mene, neobrit, s španskim naglasom.

–  “Z rdečim bi nadaljeval.”

– “So kakšne posebne želje?”

– “Se pustim presenetit.”

Nasmehnil se je. Malo preveč igrivo, nediskretno. Opa.

– “Ne, resno, kaj imaš rad,” me je še enkrat vprašal.

– “No, mislim, da sem najboljše rdeče vino do zdaj pil v Gruziji.”

– “Potem ti bo tole všeč.”

 

Vzel je eno od steklenic in mi napolnil kozarec.

– “Portugalsko, naravno.”

 

Povonjal sem vino. Kako je lepo, polno in toplo dišalo. Po pečenih slivah, takšnih, kot bi jih pozimi človek prelil po carskem pražencu. In ko se je tekočina dotaknila brbončic, je povzročila eksplozijo.

 

– “Neverjetno, odličen je, hvala.”

– “Malenkost. Počakaj, čez nekaj minut zapiram, imam še eno posebno vino v kleti, da poskusiš, če morda temu lahko konkurira.”

 

Le kdo bi se lahko uprl takemu povabilu? Slonel sem na šanku medtem, ko je stregel zadnjim gostom. Mu povedal, da se za vina zanimam, ker je moj oče delal z vini še v nekdanji Jugoslaviji, da me je prav on tudi priučil čutnega zaznavanja in povezovanja vonjev – kako dolgo sem potreboval, da sem v vinu odkril mošus ali seno – in da sem nato to znanje začel uporabljati pri okušanju kave. Ker tudi prava, posebna kava ima lahko prav poseben vonj, kaj šele okus.

Zanimalo ga je, kakšna so slovenska vina, kateri so moji najljubši slovenski vinarji, kdaj bom imel kakšno vino doma in ga bom povabil na okušanje. Bil je zelo neposreden. Predstavil se je kot Raul.

Ko so se še zadnje njegove stranke tistega večera odmajale domov, sem mu pomagal pospraviti lokal in ga poslušal, kako je zvedavo pripovedoval o njegovem rojstnem kraju blizu Granade, kjer je stalno sijalo sonce, tudi ko je padal dež, kjer je bilo stalno toplo, no vsaj za berlinske standarde, in kjer je zemlja nudila najboljše vinske darove – vsaj po njegovem mnenju.

 

– “In te skrivam v kleti.”

 

Po stopnicah sva se odpravila navzdol in pobrskal je za steklenico.

 

– “Pozabil sem kozarec,” je dejal in želel stopiti mimo mene. A sem ga ujel. Pogledal v oči. In z njim delil še nekaj malega taninov slivovega Portugalca.

Vina iz njegovega rojstnega kraja nisva nikoli odprla.

 

*

 

– “Kako si preživel vikend, mucek?” David me je pričakal s kavo, ob njem je slonel Luis in vlekel na ušesa.

– “Nenaspan sem. Vidim, da si to začutil na daljavo. Hvala za kavo.”

– “Malenkost.”

– “Daj mu, da se malo zbere,” se je nasmehnil Luis. “In medtem David, ti povej, kje si bil, zagotovo imaš kakšno zanimivo zgodbo.”

– “Ah nič posebnega…eksperimentiral sem.”

– “Eksperimentiral? Luisu ni bilo nič jasno.

– “To, Luis, so Davidove kode. Lahko pomenijo, ali da je vzel droge, ali da je bil v Labu ali pa celo oboje.”

Zaletelo se mi je, ker sem vročo kavo prehitro srkal in začel sem kašljati.

– “Hej, hej, vidiš, kaj se ti zgodi, ko govoriš v imenu drugih. Ja, v Lab sem šel.”

– “Kaj posebnega?” Luisa je zanimalo.

– “Nisi še nikoli bil? Seks kot seks. Mi je pa všeč, da je poudarjeno, da je vstop dovoljen le brez parfuma. Z naravnim vonjem torej.”

– “In, če se ljudje ne tuširajo?” Luis je bil skeptičen, David pa je le smeje odvrnil.

– “To je Berlin. Sto ljudi, sto fetišev. Prej ko to sprejmeš, lažje ti bo.”

Ker sem se še vedno dušil, sem se opravičil nadaljnjemu pogovoru in odšel v stranišče, da se odkašljam do konca. Smrdelo je po kanalizaciji.

Ko sem končno prišel do sape, sem si splaknil obraz in se pogledal v ogledalo. Zgledal sem bedno. Nato sem k nosnicam ponesel nadlaket desne roke. In zavonjal pohoto. Zanimivo, kako nevtralen je ta vonj. In hkrati tako dober.

 

20180507_171947

Razčlovečenje

S cimrom sva nemo spremljala posnetke napadov na Damask in poslušala komentarje nemške televizije, kjer so analitiki razpravljali o tem, kaj vojna za namen preprečevanje kemičnega orožja sploh prinaša. Bili so v zanimivi poziciji, saj se je Nemčija odločno zoperstavila posredovanju v tokratni intervenciji Zahoda, točneje ZDa, Francije in Velike Britanije, ki so zaobšle Varnostni svet Organizacije združeni narodov.

Vojna. Nekaj, kar me, ko dobro pomislim, spremlja že celo življenje. Moj prvi spomin je iz časa, ko je potekala kratka vojna za osamosvojitev Slovenije. Ko so letala preletavala slovenski zračni prostor in je bilo nujno bežati v zatočišča. Provizorični bunkerji so bili urejeni kar v kleteh stanovanjskih blokov. Babica mi je pred eno takšnih intervencij ravno skuhala rižoto. Z veliko graha, ki sem ga imel kot otrok res rad. Zunaj je bil lep junijski dan, ko smo morali zbežati v klet. Babica me je hranila, dedek me je skušal zamotiti z igro. Zunaj je sijalo sonce in hotel sem ven. Spraševal sem se tudi, kje sta mama in oče. Želel sem, da bi bila ob meni.

Vojna. Ko sem nato vstopil v šolo, se je ravno odvijala vojna na Balkanu. Eden mojih najboljših prijateljev prvi dve šolski leti je bil Ahmed. Vedno je bil v nekoliko preveliki trenerki in spomnim se, da nikoli ni imel čistih nogavic. Igriv, zvedav, a hudo neskoncentriran. Poskusil sem mu razlagati matematiko. Malo si je zapomnil, a ocene so bile pozitivne, kar je štelo. Viva pozitiva.

Paradoks vojne je, da v vojni velja vojno pravo. Kaj v vojni je in kaj v vojni ni dovoljeno. Zakaj paradoks? Ker se na koncu prava oboroženih spopadov, humanitarnega prava ali vojnega prava strani redko, ali pravzaprav nikoli ne držijo. Združeni narodi na testu vojne padejo, silam moči je vseeno za pravila, resolucije, pogovore, konvencije in ves birokratski material, ki ga odnese že piš vetra, kaj šele tank.

Paradoks je tudi, da naj bi pravo v vojni ščitilo civiliste. Civilisti namreč vedno potegnejo kratko v vojni. Če že uspejo ostati živi v materialnem smislu, pa njihovo življenje v vojni skoraj gotovo umre. Nikoli ni več tako, kot je bilo. Ostati in obnoviti življenje, ali poskušati zgraditi novo – to sta edini dve opciji, ki sta na koncu na voljo.

Vojna ljudi razčloveči. Postanemo krvoločni, sebični, pohlepni. Vojna namreč vzbudi primarni instinkt po preživetju in nam zamegli presojo o tem kaj je prav in kaj narobe. Ko je vate umerjena cev pištole ali ko te nekdo napade z bojnim plinom odpadejo vsi ostali pomisleki kot le – preživi. Preživeti moraš.

Moje življenje je že od nekdaj povezano z vojnami in zato sem vojne tekom študija tudi proučeval. No, pravzaprav ne vojne, saj k ne verjamem v pravično vojno in humanitarno pravo. Verjamem pa v moč dialoga in moč razreševanja sporov, še preden te preidejo v spor oziroma boj, vojno. Zato sem se tudi odločil, da bom izsilil, da moja magistrska naloga ne bo posvečena proučevanju konfliktov in iskanju krvnikov in pravičnežev – to je v vojni namreč najtežje – ampak pogajanjem. Ki prav pridejo v vsakdanjiku, ne zgolj v vojni. Prav je namreč, da se poslušamo in slišimo in pretehtamo vse argumente, kaj je prav in kaj je narobe. Predvsem pa pustimo, da smo kot človek vredni priložnosti, da imamo mnenje. Mnenja so odraz človečnosti. Ljudje, ki ne smejo misliti, pa so razčlovečeni.

Cimer je ugasnil televizijo.

 

– “Kmalu bom dopolnil 30 let in že celo življenje me spremlja vojna,” sem na glas delil moje misli z njim.

Nič ni rekel. Le popil je do konca vino, ki je ostalo v njegovem kozarcu ter se odpravil v kopalnico, da bi se stuširal. A se kaj kmalu vrnil na kavč.

 

– “Tople vode nama je zmanjkalo. Mislim, da je bojler crknil,” je zavzdihnil.

Njegove besede so me spomnile na Ahmeda. Koliko dni je z mamo in očetom potoval iz njegovega okupiranega kraja v Bosni do zatočišča, preden se je lahko spet umil – vprašanje, če s toplo vodo.

Kdo daje človeku pravico, da kot človek lahko to stori, razčloveči drugega?

 

*

 

Tisto noč nisem uspel zaspati in zato sem iskal ljudi, ki so bili dosegljivi na spletu, da vi se z njimi pogovarjal. Našel sem kolegico, ki študira dramaturgijo. Razpravljala sva o življenju. Povedala mi je, da je mesec dni delala v enem večjih ljubljanskih gledališč, vsak dan. Na koncu so ji plačali 400 evrov.

– “Tako imamo v Sloveniji,” je zaključila pogovor. Vidno razočarana, ker njeno delo očitno ni bilo ovrednoteno vredno več. Ni bilo vredno človeka.

– “Razočarana sem,” mi je še priznala, razčlovečena.

 

*

 

Še dobro, da imam fitnes karto. Tako sem se lahko šel naslednje jutro vsaj nekam stuširat. S prenapolnjenim nahrbtnikom sem se nato odpravil na postajo podzemne in na delo.

 

– “Nahrbtnik imaš odprt,” mi je rekel mimoidoči.

– “Vse v redu, le prepoln je,” sem odvrnil.

Vlak je pripeljal. Prepoln. Stisnil sem se v kot, upajoč, da moj prenapolnjen nahrbtnik ne bo nikogar motil. Nakar se je za mano oglasil piskajoč ženski glas.

– “Nahrbtnik imaš odprt.”

– “Vse v redu, le prepoln je,” sem odvrnil.

– “Ti bo kdo kaj vzel, pazi.”

Na naslednji postaji je gospa izstopila, vstopil pa je brezdomec, ki je prodajal revije in prosil za drobiž. Njegov vonj je izdajal, da se prav gotovo že nekaj dni ni umil. Ljudje so umikali poglede. In ga, ker je bil tako drugačen, odvraten, odurno zaudarjajoč s tem razčlovečili.

Ko je šel mimo mene, sem mu v papirnat kozarec za kavo vrgel pol evra, edini drobiž, ki sem ga imel na sebi.

– “Ej, hvala. Sicer pa…nahrbtnik imaš odprt. Ti bo nekdo kaj ven vzel.”

– “Vse v redu, le prepoln je,” sem odvrnil.

 

*

 

– “David, ne da se mi ven danes. Še vedno nimam tople vode in še na nemščino grem spet po dolgem času.”

– “Ej mucek, saj te bom v Kitkatu v bazen vrgel pa se boš tam umil.”

– “Ma nisi normalen, da staknem vse viruse, ki jih pozna človeštvo.”

Smejal se je.

– “Nehaj, se boš pri meni stuširal.”

Zavzdihnil sem.

– “Ok, ampak vseeno grem na nemščino pred tem.”

– “Kot želiš.”

Stala sva pred pisarno in opazovala, kako je potekala gradnja ceste. Nihče od delavcev ni bil Nemec. Spraševal sem se, koliko od njih je v Nemčijo pregnala vojna.

 

– “Veš, kaj me je naučilo delo z ljudmi?” me je nenadoma vprašal David.

– “Kaj?”

– “To, da smo ljudje šibki. Kot se kozarec razbije na tisoče malih koščkov, tako se tudi človeka, njegovo dušo, lahko najprej upogne, nato pa zlomi oziroma razbije.”

– “Kakšno spoznanje je to?”

– “Pravzaprav po svoje nič posebnega, dokler ne spoznaš, kako učinkovito se lahko nemoč uporablja kot orožje. Razčlovečen človek je najmočnejše orožje za napad na drugega človeka.”

Spil sem požirek vode iz kozarca in ga hotel odložiti na polico za sabo. Lahko bi bil štorast. Kozarec bi padel na tla in se razletel na tisoče malih koščkov. A sem zadelo tisto polico. K sreči.

 

*

 

Uturjen sem objel Lubico, ki je čakala na učiteljico nemščine.

 

– “Ne morem verjeti, da naj bi danes šel še ven.”

– “Pojdi spat vmes?”

– “Ne, to me bo še bolj uničilo.”

– “Kam se odpravljata?”

– “V Kitkat.”

– “Oh, če te tisto okolje ne bo zbudilo…

V tistem je prišla Nadia, najina učiteljica za konverzacijo. Vsake toliko se sestanemo in pogovarjamo na določeno temo, da tako obnavljamo ali krepimo besedišče.

– “Danes se bomo pogovarjali o brezdomcih. Teh je v Berlinu veliko,” je rekla Nadia.

– “Da, a saj po večini so se sami odločili, da bodo živeli tako,” je rekla Lubica.

Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Spomnil sem se brezdomca na vlaku in postalo mi je slabo.

– “Se opravičujem, moram domov, nekaj sem se spomnil,” sem rekel in vstal od mize.

– “Pazi, nahrbtnik imaš odprt,” mi je zaklicala Lubica, ki me je zmedeno gledala. Nadia je bila bolj šokirana kot zmedena.

– “Pa kaj,” sem ji odvrnil.

Vsak je opravičen do svojega mnenja. A vseh tudi ni treba deliti in slišati. Sploh, če so to mnenja, ki omogočajo delitev na ljudi in “razčlovečene”.

 

*

 

Z Davidom sva v Kitkat prispela ob enih in bila na tretji pijači že ob dveh. Bilo je vroče. Morda še toliko bolj od alkohola. Ali tipov, ki so se obešali po nama. Ali pa zaradi kamnitega zmaja na enem izmed stropov iz katerega je vsake toliko bruhnil pravi ogenj.

– “Scat moram,” sem zavpil na neki točki.

Odšel sem k pisoarjem in si odpel zadrgo. Poleg mene je stal visokorasli plešast in nekoliko starejši moški. Z rokami in vratom v usnjenem okovju si je mencal oneta.

Odvrnil sem pogled in poskušal iztisniti curek. Ob prvih kapljah je moški pristopil k meni in mi šepnil na uho.

– “Usmeri v moja usta.”

Skušal sem ga ignorirati a njegova prisotnost je bila zadosti, da se mi je curek ustavil. Zapel sem si hlače in odšel v kabino, pobrisal kokain z deske, preden sem jo odprl, in dokončal začeto. Olajšanje.

Omamljen od izkušnje in alkohola sem se odpravil proti bazenu, kjer sem Davida našel na počivalniku med dvema paroma, ki sta divje seksala. Usedel sem se poleg.

 

“David.”

– “Ja?”

– “Če ima človek fetiš in te prosi, da ga polulaš, ali ga razčlovečiš s tem, ko ga zavrneš? Saj s tem priznaš, da je čudak, posebnež, neskladen z družbo? Ali prav s tem, ko ga ponižaš?”

– “Mucek, spet si preveč v svoji glavi. Te bom res moral vržti v bazen?”

– “Vroče mi je David.”

– “Greš res plavat?”

– “Greva plavat nazaj med ljudi.”

In sva šla. Nazaj v množico, ki se je tisti večer, s pomočjo najrazličnejših drog, prostovoljno razčlovečila in pustila primarnemu seksualnemu instinktu prosto pot.

 

*

 

Med čakanjem na postaji Warschauer Strasse se je pred menoj pojavila gospa srednjih let, ki je nerazločno kričala. Ni bila prisebna. Bal sem se, da se bo vrgla pod vlak. V njeni nerazločnosti sem razbral besedo Tod, smrt. Res sem se bal zanjo. Zadnja stopnja razčlovečenosti je, da se niti toliko ne dojemaš več kot človeka, da bi cenil svojo dušo in svoje telo. Takrat ti postane vseeno. In samomor je le še korak stran.

K sreči se je na postaji pojavil policist, ki je gospo obvladal še preden je prišel vlak, ki bi jo lahko razbil na tisoče malih koščkov.

Med vožnjo domov sem razmišljal, kako veliko razčlovečenih ljudi je v tem mestu. In upal, da nekoč ne postanem eden izmed njih.

 

20180415_195040

 

 

Ritem

Ko sem bil otrok me je mama na vsak način skušala spraviti ven iz hiše, da ne bi stalno zgolj gledal risanke in težil njej, starim staršem ali naključnim obiskovalcem, naj se igrajo z mano. Pa tudi zato, ker se nikakor nisem gibal, kar se mi je sčasoma poznalo na teži, postavi. Nisem bil motorično sposoben. Še danes nisem. Igre z žogo ali tek so mi bile od nekdaj muka. Plaval sem izjemno počasi. Nad kolesom tudi nisem bil navdušen. Raje sem se igral trgovino. Izzumil sem tudi alter ego. Bil sem prodajalka Saša.

Oče me je pri tem zmerjal, da sem scrkljan, da mami in babici lezem pod kiklo. In da me zavijata v vato. Kar je bilo res. A vračal sem jima z ljubeznijo. Kar sta potrebovali, to sem čutil. Že kot otrok sem imel namreč neverjeten smisel za empatijo.

Ne mislite napak, vse to moje zadrževanje za štirimi stenami ni bilo zato, ker se ne bi maral družiti z ljudmi. Že takrat mi je bilo zelo lahko vzpostaviti kontakt z drugimi ljudmi. Preprosto sem bil raje tam, kjer sem bil najbolj sproščen. Med štirimi stenami. Kot prodajalka Saša.

Davek na moje uživanje v domačem obdobju in ne-gibanje je bilo, da sem sčasoma razvil blažjo obliko astme in zato potreboval inhalator. Že ob blažjih naporih. Mamo je skrbelo.

– “Tako ne moremo več. Moraš se gibati.”

In, ker sem vedno rad poslušal glasbo, prepleval in poplesaval, se je odločila, da me vpiše na plesne vaje.

Še danes se živo spomnim prve ure in prvih besed moje plesne učiteljice. Da moraš pri plesu slediti ritmu. In da če želiš slediti ritmu, moraš biti tako sproščen, da odpreš boke. Dolgo nisem razumel, kaj je želela s tem reči.

 

*

 

Z Bilalom sva po preplesani noči pristala pri njemu doma. Utrujena sva ležala drug ob drugem na izjemno mehkem kavču ter skozi okno gledala, kako se sonce počasi prebuja.

– “Lahko prespiš tu, če želiš,” mi je dejal.

– “Morda bom pa res. Zmatran sem.”

– “Super plešeš.”

– “Hvala, ti tudi. Lahko malo prejudiciram?”

– “Pa daj.”

– “Nekaj je na vseh vas, ki imate v sebi malo arabske ali bližnjevzhodne krvi. Naravno dobri plesalci ste.”

– “Ne vem, če je to res.”

– “Sem rekel, da prejudiciram.”

– “Si. Ampak to nima veze z geni.”

– “Ne?”

– “Ne. Samo sproščen moraš biti.”

– “Marsikdo se težko sprosti.”

– “Res je. Alkohol pomaga. Ali droge. Ali oboje.”

– “Še kaj?”

– “Sreča. Sproščenost. Da najdeš samega sebe, da si zadovoljen sam s sabo. Da si srečen v življenju.”

Nasmehnil sem se mu. Ga objel. Vstal in šel.

– “Piši, ko se zbudiš,” sem mu rekel, medtem ko sem si obuval moje skrajno zdelane superge, ki jih uporabljam le še za plesne večere.

– “Seveda.”

 

Slušalke sem priklopil v telefon in prižgal glasbo. Sedel sem v napol praznem  vagonu U1, pustil, da me sonce, ki je sedaj že dobilo na moči, greje skozi steklo, in z nogo tapkal ob ritmu celo pot do doma. Neverjetna toplina me je prevevala in želel sem objeti prav vsakega, ki je vstopil ali izstopil na moji poti do doma.

 

*

 

Berlin je mesto, ki živi z glasbo. Od vseh DJ-jev amaterjev, ki si tu poskušajo ustvariti priložnosti in sčasoma kariero, do kvazi-kantavtorjev, ki zabavajo domačine in turiste vsako noč na Warschauer Strasse. Tudi klubi seveda nikoli niso prazni.

Cimer mi je nekoč dejal, da obstajajo v mestu tudi tako imenovani “zaščiteni prostori”, kjer lahko na različne glasbene zvrsti poskušaš izrazno plesati. Povsem brez obsodb. Brez telefonov, brez smisla za čas. Prepusti se in uživaj.

Berlin je res fantastično mesto, če iščete vaš ritem. Vsakdo lahko najde svojo skupino, svoj predalček, kjer se bo počutil svobodno. In v tej svobodi nato diha z množico, deli svojo srečo z drugimi. Tako se ustvari neverjeten občutek povezanosti v svobodi. In sproščenosti.

Berlin zmeraj pleše. In mi, ki živimo tu in uživamo to mesto, plešemo z njim. Dan za dnem, od jutra do jutra.

Kako se časi spreminjajo. Včasih me ni bilo moč odgnati od doma. Danes sem v svetu. In tako zlahka diham. S polnimi pljuči.

 

*

 

Spal sem dve uri, več ni šlo. Po močni dozi kave sem se dokončno prepričal, da ne želim zapraviti prostega dneva v postelji. Zakaj so vikendi tako kratki? Z glasbo v ušesih sem se zato odpravil na sprehod v bližnji park.

Bilal me je poklical ob štirih. Da naj pridem k njemu na večerjo. Da bova skupaj kuhala. Seveda sem bil za. Hitro sem se stuširal in vzel buteljko rdečega vina, ki sem jo prav za take spontane priložnosti vedno hranil doma.

Kot vedno, me je tudi tokrat pričakal z močnim objemom. In kuskusom.

 

– “Vidim, da si že vse skuhal, nisi rekel, da boš potreboval pomoč?,” sem se mu nasmejal.

– “Saj jo potrebujem. Nekoga, da bo pojedel vse to,” mi je smeje odvrnil in prižgal radio. Jazz.

– “Romantika,” sem rekel in odprl vino.

– “Za zdaj. Potem bom dal kaj hitrejšega.”

Nazdravila sva. In se pogovarjala. Povedal mi je vse o tem, kako je kot mladostnik v času arabske pomladi, ki se je začela ravno v Tuniziji, moral sodelovati v tako imenovanih nočnih stražah. Sosede, je dejal, jetisti, ki je bil na straži, lahko pravočasno opozoril pred nasiljem.

 

– “In to niso bili nedolžni pretepi. Ljudje so si sekali prste z mačetami.”

– “Te ni bilo strah?”

– “V taki situaciji se s strahom naučiš živeti.”

Njegova mama, Nemka, je želela sto in večkrat pobegniti, a jo je njen mož, Bilalov oče, Tunizijec, vedno znova prepričal naj ostanejo. Saj bo kmalu konec. Pa ni bilo tako hitro konec. In z vsakim dnem je mama bolj in bolj želela nazaj v Münster, k svojim staršem, Bilalovi babici in dedku. Oče pa jo je prepričeval, naj se umiri, sprosti. Da jim ne bo nihče nič hotel, saj so politično neopredeljeni. Pa še ona, ki je Evropejka, njej pa res ne bi skrivili las.

Ona pa se je predvsem bala zaradi otrok. Bilala in njegovega Brata. Münster. Če bi ta mama vedela, da Münster čez nekaj let ne bo nič kaj bolj varen. Da bi se lahko ona, njen mož ali otroci znašli na poti neuravnoteženemu bebcu, Nemcu, ki se je odločil, da bo kar s kombijem pokosil nekaj nedolžnih ljudi. Morda bi ji bilo lažje. Zdaj je bila že pokojna. In vse to niti ni imelo več smisla.

Jazz je počasi prešel v nežno elektroniko, midva pa sva ostala pri drugem kozarcu vina. Bilal je nenadoma vstal in me prišel stresti za ramo. Nato je pograbil mojo roko in se odpravil na nežno puhasto preprogo pred kavč, na katerem sva ležala to jutro. Počasi sva se premikala v ritmu glasbe. Prepuščena ritmu. Vmes sva vsake toliko srknila vino. Kar ni bilo ravno najboljša odločitev, saj sem sčasoma začutil, kako me premaguje utrujenost. Dve uri spanca res ni bilo dovolj.

Na neki točki sem se odločil, da se zleknem. Ne na kavč, ampak kar na preprogo.

Bilal je odnesel kozarca in se vrnil z jointom ter se ulegel poleg mene. Kadila sva in tekmovala, kdo bo naredil čim bolj pravilen dimni oblaček. Sem omenil, da sem bil nekoč skorajda astmatik?

– “Bi se vpisal na plesni tečaj z mano?” me je nenadoma presenetil Bilal.

– “Ha…lahko! Veš, saj sem nekoč že plesal.”

– “Kaj pa si plesal?”

– “Standardne in latinskoameriške plese in hiphop. Pa salso.”

– “Uau. No, saj se ti vidi.”

– “Nehaj. Spet ne moreš biti objektiven, ker je bil alkohol posredi,” sem se mu nasmehnil.

– “Samo, da si sproščen.”

– “To pa sem. Kaj bi rad plesal z mano? Kakšne plese?”

– “Nevem, nekaj zabavnega. Bova videla.”

– “Ok.”

– “Nekaj časa ti dam za razmislek.”

– “Zakaj? Se ne bi odločila zdaj?”

– “Lahko. Ampak moram v Tunizijo k očetu čez nekaj dni veš. Na operacijo gre.”

Obrnil sem se k njemu.

– “Je vse v redu?”

– “Rak. Zgodnja faza. Ne skrbi. Vse bo v redu.”

– “Če ti tako praviš. Meni so nekateri bližnji umrli zaradi raka.”

Objel me je.

– “Ne skrbi. Sprosti se. Vse bo vredu. Ne vem, kdaj bom nazaj, ampak, ko se vrnem, bova kuhala, pila, kadila in plesala. Ne skrbi. Sprosti se.”

Ne vem, koga je skušal prepričati, mene ali sebe. Vdihnil sem še zadnji dim, ga pogledal in se poslovil.

 

*

 

Tokrat sem nalašč izstopil iz vlaka postajo prej. Pogledal sem okrog sebe, privil glasbo na glas, da mi je pokala v ušesih in med hojo po pločniku proti domu plesal po ritmu. Bilo mi je popolnoma vseeno, če me kdo vidi. Boki odprti. Sproščen.

 

30442955_10156158947529002_4734321072572224483_n

 

(Ne)kdo

Zadnje leto pred mojim slovesom Sloveniji, sva se z očetom precejkrat sprla. Skoraj vedno zaradi nepomembnih stvari. Kako leto poprej sva imela podobno epizodo z mamo. Naj to pripišem svoji nravi ali zgolj spremembam, ki se pojavljajo, ko starši, ki vstopajo v krizo srednjih let začutijo, kako jim nadzor nad otrokom spolzeva iz rok…ali še huje, da zdaj otroci prevzemajo vajeti do te mere, da postajajo to, kar so bili oni njim do zdaj – vodniki skozi življenje, njihovi učitelji in nevsezadnje pomembna opora v težkih časih?

Težko reči in morda na tej točki niti ni pomembno. Z očetom sva se precejkrat sprla torej in skoraj vedno zaradi nepomembnih stvari. Med drugim, naj ne uporablja pomanjševalnice mojega imena, ko me hoče poklicati. Nisem več otrok.

A enega najbolj nenavadnih sporov sva načela neko sončno nedeljo, ko sva se sprehajala po poti med sveto Katarino in svetim Jakobom. O psih, ki jih je za svojega prijatelja tisti dan sprehajala moja mama. Prav zato sem očeta povabil, da greva tudi midva na sprehod…a želel je drugam. Tudi prav. Polhograjsko hribovje je prav lepo. Tudi dan je bil lep. Le oče namrgoden.

– “Kaj te muči?” sem ga vprašal.

– “Ma včasih ne razumem ljudi.”

– “Zakaj?”

– “Si slišal mamo, kako je cuckoma ime?”

– “Ja. Charles in Henrik.”

– “Ja. Tako je. Charles in Henrik.”

– “Ne razumem, v čem je težava, ati.”

– “Ma…kaj ni to skrajno nihilistično? Da daš psu človeško ime?”

Postal sem. Še enkrat premislil, če sem prav slišal, kar je ravnokar rekel.

 

– “Nihilistično?”

– “Psi naj imajo imena za pse, ne pa za ljudi.”

– “Pa kaj je s tabo?” V hipu mi je zavrelo.

– “Kaj?”

– “Kaj pa je ime? Naj imata ime, kot ga pač imata. Poleg tega, psi so mnogim ljudem veliki ali celo prijatelji. Zakaj ne bi imeli človeška imena?”

– “Ker to ni prav.”

– “Prosim?”

– “Ni prav. V primeru Charlesa in Henrika pa še ponižujoče do kraljeve družine.”

– “Na glavo si padel.”

– “Mogoče. Ampak to ni prav.”

Vmes sva stišala ton toliko, da je srečna družina, ki se je vračala z nedeljskega potepa, lahko kar se da mirno šla mimo naju.

 

– “Pa kdo si ti, da odločaš, kaj je prav in kaj ne?” sem nadaljeval napad.

– “Ja no kaj, a bi bilo tebi prav, če bi ti z mamo dala neko butasto ime.”

– “Ne mešaj jabolk in hrušk.”

– “Ja no, povej.”

– “Iskreno me ‘boli’, kako bi mi bilo ime. Kaj pa je ime? Meni ime ne pomeni nič. Niti priimek. Niti status. Iskreno me ‘boli’. Važna je oseba za imenom.”

Do cerkvenega vrha nisva več spregovorila. Tudi med vožnjo na poti domov ne. Le enkrat sem zakričal pazi, saj se je pred križiščem nevarno približal avtomobilu, v katerem je pisalo Rok v avtu.

*

 

– “Myha, pridi na kavo.

Godino sporočilo me je prebudilo iz rutinskega pregledovanja številk v tabeli o letnem poročilu.

– “Pridem.” sem ji odpisal.

V kuhinji me je čakala močna črna. Rogljiček. In Goda.

– “Srce si veš,” sem se ji nasmehnil in ona meni nazaj. “Ampak te lahko nekaj vprašam? Zakaj moje ime pišeš z ipsilonom?”

– “Joj, oprosti.”

– “Nič narobe.”

– “Je, saj že pol leta delava skupaj.”

– “Nič narobe res, samo vprašal sem.”

– “No…potem pa naj ti pojasnim to takole…”

Objela me je in se mi nasmehnila.

– “Ti si moj, ha. Myha. Tako si te zapomnim.”

 

Prasnil sem v smeh, saj je bilo pojasnilo res srčkano posrečeno, in jo objel.

– “Res si srce, veš.”

– “No, daj, povej mi raje, kako si preživel vikend.”

In sem ji. V Schwutzu sva se nekje proti peti uri znašla v objemu drug drugega, z jeziki v ustih drug drugega. Običajno me parfumi ne odpeljejo v tretjo dimenzijo, a tu je bilo nekaj na njegovem vonju, zaradi česar sem se želel izgubiti v njegovih oblačilih in on se temu ni prav nič upiral. BIl sem nekoliko pijan. Ravno prav, da sem se sprostil in dovolil, da me je pohota navigirala. Bil je iz Izraela, natančneje Tel Aviva. V Berlinu le par dni.

 

– “Kako ti je ime?” me je vprašal, ko sva se nekoliko odlimala drug od drugega.

– “Je to sploh pomembno?” sem ga podražil. “Uživaj zdaj, v trenutku.”

– “Jaz sem…”

 

– “Prisežem”, sem dejal Godi, “da mi je trikrat ponovil svoje ime. Nisem si ga zapomnil. Žal. Sem si pa zapomnil njegovo telo, njegov vonj in to, da je prekleto dobro znal navigirati mojo bit skozi tisto noč.”

Goda se je smejala in me iskrivo gledala.

– “Skoraj bi..ali celo si…postal…his…ha?”

*

 

Še vedno mi je nenavadno, ko spim z moškimi, ki jim je ime enako kot meni.

 

*

– “Kako misliš, dal si odpoved in odhajaš delat nekaj drugega v Nemčijo?”

Moja edina še živeča babica je bila vsa iz sebe, ko sem ji povedal novico.

– “Pa tu si imel službo.”

– “Ja.”

– “In delal si kaj si študiral. In na karieri.”

– “Ja. Ampak srečen pa vseeno na koncu dneva nisem bil najbolj.”

– “Srečen. Pf. Lahko bi bil nekdo.”

Prezirljivo sem jo pogledal in molčal. Sem nekdo.

*

 

Dogovorila sva se, da se dobiva na pijači, saj se ni maral pogovarjati prek Tinderja, jaz pa tudi ne. Osebna komunikacija in srečanja v živo so mi bila vedno ljubša. A ker se nekako nisva uspela dogovoriti v treh dneh, ko sva si postavljala ure za večerno druženje, sva na koncu že vedela veliko drug o drugemu…komunikacije pač nisva želela prekiniti. Vedela sva, s čim si služiva plačo. Kam najraje hodiva ven. Da ima on rad travo, jaz pa niti ne. Da ima on rad pivo, jaz raje pijem vino. Da sem jaz iz Slovenije, pri njemu pa je bolj komplicirano. Nemčija, Francija, Tunizija. In podobne banalnosti.

In nato je končno prišlo do srečanja. Ljudi sodim po objemu in njegov je bil močan, zaradi česar si je že v štartu nabral velikansko prednost. Ker sva nato tri ure država še sila intelektualen pogovor, alkoholu navkljub, je moj interes zanj le še naraščal. In ko sva se nato poslovila in se dogovorila za naslednji zmenek…šele tedaj sem se zavedel…

 

– “Nisem te niti še vprašal po tvojem imenu.” 

– “Res nisi. Jaz pa se ti nisem predstavil. Kar je nenavadno. Običajno to prvo storim. Bilal.”

Močno me je objel še za slovo.

*

Bil sem nekdo in bil sem nekoč.

Še vedno sem nekdo, tukaj in zdaj.

In vsa imena v teh zapisih, razen moje, so izmišljena.

20180316_174028

 

 

Pekel

Sedel sem v nabito polnem kinu Babilon v Berlinu in poslušal predavanje Slavoja Žižka o absurdnosti v komediji in črnemu humorju. Začinil ga je s pripovedjo o nebesih in peklu, kdo sodi kam.

Veste, zanimiva je ta ločnica med nebesi in peklom. V pekel pridejo grešniki. A imajo v peklu še naprej svojo pregrešno zabavo. Medtem pa v nebesa pridejo domnevno čisti, brezgrešni ljudje. Kako te ljudje vedo, da je njim tako dobro, v peklu pa je tako slabo? Domnevam, da vsake toliko dobijo vpogled v pekel. Takrat sam hudič zavpije grešnikom, naj se ne zabavajo toliko in naj se pretvarjajo za tiste gledalce tam v nebesih, da jim je res hudo. In res pripravijo ta šov, ta spektakel za tiste v nebesih. Oni gledajo in gledajo in morda se jim tisti spodaj v peklu smilijo.. .a nekaj perverznega je na tem, da gledajo. Saj na koncu koncev… tisti, ki so v nebesih in gledajo ta spektakel v peklu… morda niso grešniki, so pa sadisti.  Sadisti niso grešniki. So več od grešnikov, saj jim je dovoljeno v nebesa. Pomislite, kam bi raje šli oziroma kaj ste? Ste sadist in boste šli v nebesa, ali ste grešnik in boste šli v pekel?

Dvorana je ploskala. Zunaj se je odvijalo življenje.

 

*

 

– “V Afriki si pa te zebe?”

Mama preprosto ni mogla doumeti, da je lahko februarja v Marakešu tako mraz, da človeka, ki je na pot vzel le tanko jakno, res zebe.

 

– “In nimajo ogrevanja mama.”

– “Pazi, da se ne prehladiš.”

– “Bom navlekel nase vse, kar imam. Lupčka, čao.”

 

Prekinil sem povezavo na Skypu in se odpravil v ledeno mrzlo sobo v riadu, ki sem jo vzel za dve noči. Poceni. Zdaj me pa zebe, prav mi je.

 

– “O, pozdravljen.”

Zdrznil sem se, saj nisem opazil, da je v kotu večposteljne sobe ždela gospa srednjih let. Blondinka, visokorasla.

 

– “Maria. Iz Švedske sem.”

Tudi sam sem se ji predstavil in jo vprašal tisto klasično vprašanje o tem, ali ji je Maroko všeč. In če ima morda zame kakšno priporočilo. Njen odgovor me je presenetil.

 

– “Sovražim ta kraj. Že sedemindvajset dni sem v tej državi.”

– “Zakaj pa, če jo sovražite?”

– “Bežim.”

– “Pred kom?”

– “Zakaj bi ti to povedala?”

– “Se opravičujem.”

 

– “Ne bodi kot ostali. Sem končno upala, da bom našla sogovornika, ki se me ne bo bal.”

– “Ok.”

– “Te zebe? Jebena ledenica je tukaj.”

– “Če vi, ki ste iz Švedske tako pravite…”

– “Jebena ledenica je tukaj.”

– “Pa saj imava grelec, ga vključiva?”

Pokazal sem na napravo na stropu.

 

– “A. To. No…poskusiva.”

Z daljincem sem prižgal grelec, na najvišjo temperaturo. Trideset stopinj.

 

– “Torej, kaj se splača videti?”

– “Pojdi v priobalno mesto Essaouira. Nekdanjo portugalsko kolonijo. Dobre ribe sem jedla tam. Ampak pojdi kar s skupino. Organizirano. Jaz sem šla z javnim prevozom. Mora. Okrog mene kokoši in peljali smo se šest ur.”

– “Velja, še kaj?”

– “Res sem dobre ribe tam jedla. Kako sem se en dan zastrupila z jogurtom. To ne moreš verjeti. In riad, v katerem sem bila, je imel le eno stranišče…”

– “Človek mora paziti.”

– “Ja. Izogibaj se vsemu, kar ni kuhano.”

– “Ok.”

– “Pa pazi, da te ne okradejo.”

– “Ok.”

– “Madona, lepo greje tale zadeva.”

– “Ja, je topleje, kajne? Lažje bova spala.”

– “Ja. In končno bom prvič odkar sem prišla v to jebeno državo lahko slekla pulover. In spala brez njega.”

Gledal sem Mario, kako si slači pulover, in že je bila nenadoma pred mano v samem modrcu.

 

– “Pazi kaj ješ. In s kom se družiš. In kod hodiš.”

Nato se je prevalila na bok in vedel sem, da je bil najin pogovor za tisto noč zaključen.

*

Glavo sem naslonil na mizo in zamižal. Preveč je bilo luči, preveč je bilo pogovorov, preveč je bilo vsega. Utrujen sem bil.

 

– “Petek je, daj razvederi se.”

David me je prijel za ramenski obroč, me stresel in mi nato k ustom ponesel steklenico piva ter jo nagnil, da sem kar naenkrat začutil mokroto ledene tekočine. Najprej na obrazu, nato na obleki.

 

– “Ej, ej, polivaš me!”

– “Ampak si se zbudil.”

– “Dopust potrebujem David.”

– “Dober žur potrebuješ.”

– “Nehaj, ne morem misliti. Vsega imam polno glavo.”

Potrepljal me je po ramenih.

 

– “Jutri. Presenečenje imam zate.”

– “Sit sem presenečenj.”

– “Nisi sit, samo siten.”

– “Tudi to sem ja.”

Zdaj sem se končno nasmehnil in tudi on se je. Trknila sva s pivskimi steklenicami. Naredil sem dva požirka, ostalo pa pustil njemu, da je dokončal z družbo, ki je bila prisotna na petkovem postdelovnem druženju. Zdela se mu je poštena kupčija – v zameno za pivo me bo spustil domov.

Na postaji Friedrichstrasse, kjer sem podzemno železnico zamenjal z nadzemno, sem obstal pri policijski in reševalni patrulji. Znova so se neki neonacistični gnoji, podmladek pripadnikov desničarske parlamentarne stranke, znesli nad mladim muslimanom, ki je z okrvavljenim obrazom sedel na tleh.

Nemudoma sem občutil, kako me preveva bes. A kaj bi lahko storil? Pravzaprav nič. Zato sem se obrnil in odšel mimo brezdomca, ki je pred postajo prosjačil kovance za novo dozo alkohola. Prisežem, da mi je še preden sem se po stopnicah povzpel do perona nadzemne železnice, v nerazločni pijani nemščijni zašepetal: pa dobrodošel v peklu.

Ko sem prispel domov in nahranil mački, sem zbral še toliko moči, da sem kupil letalsko karto za počitnice v Maroku.

*

Zadnjič sem vdihnil vonj po morju in soli in gledal v sončni zahod.

 

– “Yalla,  gremo, zdaj pa res!”

Vodnik, ki nas je peljal iz Marakeša v Essaouiro je bil nestrpen. Želel je čim prej priti domov. Kdo bi mu lahko zameril.

V kombiju sta se z menoj vozili še Indonezijski, ki sta pofotografirali vsak kvadratni centimeter ulic nekdanje portugalske kolonije, Avstralca, ki sta takoj, ko smo prispeli v Essaouiro našla lokalnega prodajalca hašiša, in nato zadeta naslednjih šest ur metala kamenčke v morje, ter sila tihi Italijan. Morda niti ni govoril angleško.

Iz Essaouire smo se proti Marakešu počasi vračali skozi vasice, kjer so v naše vozilo zvezdavo gledali prav vsi – tako otroci, kot tudi njihovi starši in najstarejši. Marsikateri otrok nam je pomahal. Smejoč se, sem mahal nazaj.

Ko smo zapustili urbano področje sem gledal moje sopotnike, ki jih je počasi premagoval spanec in se spraševal, kakšne so njihove zgodbe. Kaj razmišljajo, kako so prišli sem, kako smo se znašli v tem času in tem prostoru. Skupaj z mano.

Nato so mi misli odtavale na novico, ki sem jo bral na spletu tisti dan, preden smo zapustili Marakeš. O tem, kako je sirska vojska začela izvajati množično pobijanje civilistov v uporniški pokrajini vzhodna Ghouta, zadnji protirežimski utrbi.

Bi te ljudje po nekem drugem sklepu naključij zdaj bili v tem avtu z nami? Bi morda mi bili na njihovem mestu, v peklu?

Te melanholične misli sem utapljal v pogledu na grozeče živooranžne barve zahajajočega sonca.

 

*

 

Poteg vode, odklepanje vrat, David je prišel iz stranišča. S steklenico v kateri je bila mešanica gina in tonika sem ga čakal, da se odpraviva na žur. Oblečen je bil v usnjeno oprodo. Tako imenovani harness.

 

– “Boš?”

Ponujal mi je travo.

 

– “A da zaspim?”

– “Da se sprostiš.”

– “Saj sem sproščen.”

– “Dobro, ker veš, moral se boš kar precej sleči.”

– “Upam, da ne bo mraz.”

Odpravljala sva se namreč na Pornceptual, najodmevnejši berlinski žur. Koncept? Manj oblek, kot pustiš na sebi, ceneje prideš v klub. Gol? Za deset evrov.

 

– “Ej, David?”

– “Ja?”

Ne vem zakaj, a medtem, ko sem ga gledal, kako zvija travo, se mi je nenadoma v glavo zopet prikradlo Žižkovo predavanje.

 

– “Verjameš v nebesa in pekel?”

– “Ne seri.”

– “Resno pravim.”

Pogledal me je.

– “Ljubček…zbudi se. Mi smo v peklu.”

*

 

– “Kako je bilo v Essaouiri?”

Maria me je s tem vprašanjem, stisnjena v svoj kot, napadla takoj, ko sem prišel nazaj v  “najino” sobo v Marakešu. Ki je bila zopet ledeno hladna.

 

– “Izjemno lepo, hvala za priporočilo. Mirno…ni bilo veliko turistov…”

– “Si jedel ribe?”

– “Sem.”

– “So te poskusili oropati?”

– “Ne.”

– “Dobro.”

– “Ja. Hej, Maria, lahko ponovno vklopim grelec?”

– “Ne.”

– “Ne?”

Tega odgovora res nisem pričakoval.

 

– “Ne. Včeraj mi je bilo prevroče.”

– “Pa saj ste rekli, da vas je do sedaj zeblo.”

– “Vseeno. Ne. Obleči se.”

Obrnila se je na bok in tako zaključila najin pogovor.

Ko sem v oblekah in pokrit z dvema odejama tisto noč poskušal zaspati med klici k molitvi iz bližnje mošeje, sem razmišljal, da je Maria v peklu, ki si ga je ustvarila sama. In v njem, pravzaprav tistem ledenem, najglobljem delu pekla, kjer prebivajo ljudje, ki sovražijo sebe in druge, skrajno uživa. Svoj košček pekla z gnevom hrani in ga tako dan za dnem ohranja pri življenju.

Naslednji dan sem brez slovesa zapustil tisto sobo, ki sva jo delila v riadu v Marakešu. A zdaj mislim, da bi ji moral za slovo morda reči, da je čas, da se vrne domov, na hladni sever. In da naj neha bežati sama pred sabo.

*

 

– “Vesta, kam sta prišla?”

Varnostnik na vhodu v klub, kjer se je odvijal Pornceptual, naju je z Davidom premeril od glave do nog, in ko sva prikimala tudi dokončno presodil, da sva vredna vstopa v klub.

V gaderobi sva pustila vsa oblačila razen spodnjic in čevljev, David pa je na sebi imel še harness. Sledila sva golim ljudem in glasbi globlje in nižje, navzdol po stopnicah.

Prizori, ki so naju pričakali so bili prazaprav vse, kar si bi lahko predstavljali kot prizore  iz Sodome in Gomore. V enem kotu moški, ki snifa kokain z zaslona mobilnega telefona svoje partnerice. V drugem kotu pari, hetero in homoseksualni, ki so uživali v spolnih nasladah. V kotih plesišča ljudje, ki so prosili za oralni seks. Ali, da se nekdo preprosto zgolj olajša na njihov obraz.

Mimo temnice, namenjene za predajanje seksu, sva šla po stopnicah navzgor. V prvem nadstropju sem srečal bivšega sodelavca, ki me je plaho pozdravil. Za vratom je imel ovratnico, ki jo je njegov partner uporabljal, da ga je z njo povlekel na plesišče. In ga občasno prisilil, da je pokleknil in mu polizal usnjene gojzerje.

V drugem nadstropju novo plesišče in še bolj bučna elektronika.

 

– “Je res hladneje višje kot greva?”

Vprašanje, ki ga David zaradi hrupa ni slišal.

Nazadnje sva se znašla na ledeno-mrzlem podstrešju, ki je služilo kot soba za počitek. Nekaterim. Drugi pa so tudi tu našli kotiček za spolne užitke.

David je odšel po novo rundo pijače. Ko se je usedel zraven mene in nekoliko zadet gledal pred sabo v kavč, kjer sta se ravno otipavala dva sila privlačna Azijca ter naju mamila s pogledoma, sem se moral nasmehniti, saj me je nenadoma popadel silen moralni zadržek.

 

– “David…”

– “A?”

– “Kaj misliš, kaj te ljudje tukaj sicer počno v življenju?”

– “Mislim, da morajo imeti sila dolgočasno življenje.”

– “Ja. David?”

– “A?”

– “Mislim, da bi nekega normalnega človeka zdaj tu na tem mestu, ko bi videl in doživel vse te prizore, zadela kap.”

– “A?”

– “Pomisli…vse to…predstavljaj si denimo mojega…ali tvojega očeta…kako bi reagirala…ko bi videla vse to.”

– “Ja…zmešalo bi se jima.”

– “Ja…nama pa je nekaj povsem…”

– “Sprejemljivega?”

– “Hotel sem reči nekaj bolj kot običajnega… pa saj tudi je… vsi imamo potrebe… vsi smo goli… tudi tvojo besedo bi lahko uporabil ja… nevem… grozno puritanski se zdim sam sebi.”

V tistem mi je eden od Azijcev, ki je prisedel k nama, začel z roko potovati po golem oprsju. David pa se mi je nasmehnil.

– “Dobrodošel v peklu. Uživaj.”

*

 

Zmačkan sem naslednji dan gol v postelji pil kavo in prebiral novice na telefonu.

 

PAPEŽ MOLIL ZA KONČANJE NASILJA V SIRIJI.

Odpil sem še en požirek nato pa zaprl oči. Glava je bila pretežka. Morda tudi prepolna misli.

Sadisti, ki so v nebesih, opazujejo tiste v peklu, kako trpijo v mukah, in ne storijo ničesar.

Sem sadist ali grešnik?

Če se moram odločiti, bom z veseljem raje grešnik. Vsak dan. Tu v tem peklu.

 

22218605_10155629669009002_5219936231644154296_o

Lov

Že od pojava prvega življenja smo živa bitja razvrščena v dve različni kategoriji

Lovci, pravzaprav plenilci so dominantnejši člen družbe. Lovijo plen z različnim orožjem, ukanami in zvijačami. Alfa lovec prvi ulovi plen.

Plen oziroma žrtve se skrivajo pred lovci. Bežijo, nagonsko, v strahu, se tudi borijo in na sploh uporabljajo vsa možna sredstva, da jih lovec ne bi ujel.

A občasno je plen šibek. Vabe, ki jih nastavljajo lovci, so preveč vabljive. Zvijače in orožje, ki ga uporabljajo, pa je premočno.

To še ne pomeni, da je lovcu lahko. Plen se mu lahko smili. Lahko pa je tudi premočan za lovca. Ali pa ga zgolj ukane.

Lovec ve, da je njegov cilj ujeti plen. Ne bo se predal. Če bi se, bi opustil svojo vlogo in svoje poslanstvo.

Tudi plen ve, da je njegova usoda, da bo nekoč ujet. A ne bo se zlahka predal,

Od pojava življenja se ni veliko spremenilo. Še danes (se) lovimo.

 

*

PONEDELJEK

– “Ta vikend gremo ven, kajne? Na lov!”

Z Davidom sva bila na kosilu v kitajski restavraciji. Smrdelo je po zažgani čebuli in vedel sem, da bom moral vse, kar sem tisti dan nosil na sebi, nemudoma oprati, ko pridem domov.

– “Kje je še vikend David, lahko počakaš, da najprej mine teden? Jaz sem star, ne morem ti nič obljubljati.”

– “Pusi. Varčuj z energijo čez teden.”

– “Ma daj, čisti penzionist bom. Sem hotel na koncert jutri pa…seveda je razprodan.”

– “No vidiš, ne jamraj. V soboto greva ven. Pika.”

Zavzdihnil sem in natakarica, ki nama je ravno prinesla račun, je zaskrbljeno vprašala, če je kaj narobe.

– “Nič, nič,” sem odvrnil. “Malo vode pa morda vseeno bi.”

David je zavil z očmi.

– “Vode. Bravo.”

– “Jaz še delam danes David, pa ti?”

Namuznil se je. Natakarica nama je prinesla dva kozarca vode in drobiž. Ter dva piškotka s sporočilom – za srečo. Seveda sva ju takoj odprla.

– “Moj pravi, da se naj večkrat pogledam v ogledalo in si rečem, da sem fantastičen,” se je smejal David.

Samovšečno. A res je to pisalo. Pogledal sem še sporočilo mojega piškotka.

Vedi, kaj hočeš. Če ne, se boš moral sprijazniti s tem, kar boš dobil.

Kaj za vraga naj bi to pomenilo?

*

TOREK

Dan se je vlekel, brez kraja. Dokler se ni na Facebooku pojavilo sledeče sporočilo.

Imam karto za koncert, na katerega si želel iti.

Zazeval sem. To se pa redko zgodi. Pričel sem odpisovati mladeniču s turškim imenom na drugi strani.

Hvala! A zdaj imam že druge načrte. Cenim pa, da si me kontaktiral. Morda drugič?

Hehe, naslednjič mene ne bo na koncertu.

Ok…

Kaj hočeš reči? Si le na kratko v Berlinu?

Ne, ampak nimam toliko denarja, da bi ga kar tako zapravljal za koncerte.

Tudi jaz ne. No…ostaniva v kontaktu?

Seveda. Jaz sem te vprašal za koncert, zdaj si ti na vrsti.

Se je to ravnokar zgodilo? Popoln neznanec. A sprejel sem igro.

Izziv? Sprejmem. Greva torej na koncert, ali kaj drugega?

Preseneti me.

Srčni utrip se mi je pospešil in šel sem podrobno preveriti njegov profil. Ime mu je bilo Mert.

Dogovorjeno. Sva na vezi.

Sva.

*

SREDA

Ni mi dalo miru. Ni. Zato sem mu pisal.

Kako je bilo na koncertu?

Dokaj hitro, on nazaj.

Zelo dobro, najboljši koncert v mojem življenju verjetno.

Lepo! Jaz komaj čakam njihov album.

Tudi jaz. Škoda, ker nisi prišel.

Kaj? Še vedno?

Ja, bil sem na poslovilni zabavi.

Res sem bil.

Oh! Razumem.

Ampak daj…se dobiva en dan? V nedeljo?

Nedeljo? Izbral si najhujši dan.

Zakaj? Boš zmačkan?

Hehe…bom pa v petek na Ku’dammu.

Ok.

Se mi pridružiš tam?

Delam do šestih, oprosti…potem? Ali pa kak drug dan?

Brez odgovora. Takrat se seveda še nisem zavedal, da se je pravkar pričel lov.

 

*

ČETRTEK

Medtem, ko sem spal, mi je ob dveh zjutraj poslal odgovor.

Zvečer bom v petek na vinu s prijatelji. Imaš kak odmor za kosilo?

Haha, na vino si me dobil. Bravo. Kolega vinopivec. Em…ja…ob dveh ponavadi.

Ok. Ti jutri sporočim, če mi bo uspelo priti.

In nato še.

Hej…morda te sprašujem preveč, ampak…kje živiš?

Na Ostkreuzu. Ti?

Pankow. Daleč sva.

In niti ne.

Ja.

*

PETEK

Bil sem neučakan.

Kaj potem pravi tvoj koledar za danes?

Ne bo mi uspelo…oprosti. Sram me je priznati, a šele dobro sem se zbudil.

Ura je bila dve. Res je bilo očitno, da je študent.

Brez skrbi. Še vedno se lahko slišiva za nedeljo, če si premisliš.

V glavi sem namreč imel lov, ki sva ga z Davidom načrtovala za naslednji dan, torej soboto.

Sicer pa, naj te ne bo sram, da si dolgo spal. Jaz bi tudi, z veseljem. Si žural?

Ne, prijatelj je bil na obisku. Samo pogovarjala sva se. A sem šel pozno spat.

Hehe, ok. Kaj boš počel danes potem?

In spet nič.

*

SOBOTA

Spet njegovo sporočilo sredi noči.

Hej, očitno bom šel danes na Ku’damm. Imaš kakšne načrte, kako boš preživel dan?

Deset ur kasneje, moj odgovor.

Oprosti, spal sem. Nimam načrtov. Kaj predlagaš?

Dve uri kasneje njegov odgovor.

Ojoj, ravno sem se zbudil. Mislim, da sem včeraj popil preveč vina.

Vina ni nikoli preveč.

Hehe. Ravno zajtrkujem.

Počasi. Jaz bom šel ven.

Len sem.

Tudi jaz.

Kaj boš kupoval?

Kupiti moram hrano. In še nekaj drugega.

Njegovo sporočilo uro kasneje.

Ravno sem šel od doma. Kmalu bom tam.

Na Ku’dammu?

Tako je.

Potrebujem 15 minut, nato pa bom šel.

Še nisi šel?

Ah? Kako, kdaj, si mi kaj rekel, kam naj sploh pridem?

Lahko se dobiva na Alexanderplatzu?

Jaz sem zdaj že tu. Nimam veliko časa.

Škoda. Počutim se kot v tistem filmu “Ujemi me, če me moreš”, v katerem igra Leonardo di Caprio.

Ja. Oprosti Moram do prijateljev kasneje.

Pa drugi dan.

Preoblekel sem se in odpravil ven. Odločil sem se, da bom kupoval le najnujnejše stvari, saj sem hotel varčevati z energijo, ki jo bom potreboval za večer. David mi je obljubljal nepozaben žur. Sem rekel žur? Lov.

Na Alexanderplatzu sem odšel v drogerijo in nato še po kruh, nakar…sporočilo.

Kje si zdaj?

Na Alexanderplatzu.

Lahko sem tam čez 20 minut. Si za?

Očitno sva se lovila. A kdo je bil lovec? In kdo plen?

Za?

Pridem. Ne morem verjeti, da to počnem. Ampak lahko pridem. 18 minut.

Te počakam.

Prav. Nimam veliko časa sicer.

Vseeno.

Srčni utrip se mi je pospešiil. Kdo še to počne? Kdo je on? Kdo je ta oseba, ki me je tako nič hudega sluteč zvabila v past? Z le nekaj potezami, misterioznostjo in predvsem…karakterjem. Z veseljem sem se pustil ujeti. Z veseljem. Sploh pa zato, ker tega ljudje ne počno več danes. Dejansko se bo potrudil za plen. Ali zgolj…padel v mojo past?

Nestrpno sem ga čakal in mu napisal, kaj nosim.

20 minut kasneje se je res pojavil pred menoj. Smejoč se me je pozdravil. In objel. Ulovil me je. Ujet sem. Čustva so me preplavila od konic prstov na nogah pa vse do glave. Zunaj je bilo mraz, a meni je bilo toplo.

Spustil me je toliko, da sem si lahko ogledal njegov lep obraz, nato pa še enkrat objel.

– “V Turčiji se vedno objamemo dvakrat veš,” mi je dejal. In nato še: “Oprosti, res nimam veliko časa. A tu sem.”

Odšla sva na sprehod, mrazu navkljub. In v dvajsetih minutah sem o njemu izvedel res mnogo stvari. Da študira politologijo. Da ima rad jezike. Ter vročo čokolado. In filme Yiorgosa Lanthimosa. Najljubši mu je Jastog. Distopični film o lovcih na nemočan plen, živali, ki so izgubile boj, saj so pokazale, da imajo čustva in so torej šibke.

Bilo je popolno. Ujel sem se. Z veseljem.

– “Nisi rekel, da imaš zgolj 20 minut?”

Tako sem ga vprašal po tem, ko sem opazil, da je minila že več kot ura odkar sva se srečala in odpravila na sprehod.

– “Sem prijatelju napisal, da bom zamudil, ne skrbi…me pospremiš na tramvaj?”

In sem ga. Poslovila sva se tako, da sva se dvakrat objela.

*

ŠE VEDNO SOBOTA

– “Pij, daj, da boš pripravljen na lov!”

David mi je prinesel vino, ki je res lepo teklo po mojem grlu. Nakar mi je zavibriral telefon. On. Lovec. Ali plen?

Greš na kak žur danes?

Ja, ravno sem na poti.

Hehe, uživaj!

Hvala. Upam, da ne bo premraz. Zagotovo bo vrsta, da bomo lahko prišli v klub.

Tako si izbral.

Kaj misliš s tem?

Ja…lahko bi prišel k meni.

Kaj? Nikoli me nisi povabil. Pa še…prijatelja imaš na obisku.

Ne več. Zdaj sem sam.

Ah. Nisem vedel.

Nisem ti povedal. Oprosti. Bom gledal film.

Katerega?

Lov. Danski. Morda ga poznaš.

Poznam. Dober film.

Me veseli, da tako praviš. Ah…ne maram biti sam.

Škoda. Pridi ven?

Ne.

Ok.

*

SOBOTA…ALI BOLJ VERJETNO NEDELJA ZJUTRAJ

Rahlo pijan sem se naslanjal na steno medtem, ko je David poleg mene pustil, da ga otipava deset let mlajši fant.

Kako je na žuru?

Dobro. Kakšen je film?

Odličen je bil. Sem ga že pogledal.

Me veseli.

Lepo žuraj.

Hvala.

Ni mi dalo miru. Nihče v klubu mi ni bil všeč. Pravzaprav sem celo noč mislil samo nanj. In na to, kako me je ujel.

Res sem vesel, da sva se srečala danes.

Res?

Ja. Zelo simpatičen si.

Hvala.

Spomnil sem se sporočila v piškotku, ki sem ga dobil v kitajski restavraciji. Vedi, kaj hočeš. Če ne, se boš moral sprijazniti s tem, kar boš dobil.

Upam, da ne misliš kaj čudnega o meni, ker sem šel na žur.

Ne, zakaj?

Nevem…ker žuram…namesto, da bi bil doma. Niti mi ni kul.

Sem ti rekel, da bi lahko prišel.

Vem. Prijatelji.

Vem.

Upam, da tvoje vabilo ni bilo enkratno.

Hehe. Živiš sam?

S cimroma. A delata med vikendi.

To pomeni, da lahko nocoj iz kluba pripelješ koga domov?

Ne bi. Nisem tak človek. Imam pa vročo čokolado.

Lahko pridem?

Kadarkoli.

Ok. Bom videl, kdaj bom jutri odprl oči.

*

NEDELJA

Takoj, ko sem se zbudil sem pogledal na telefon. Njegovo sporočilo je prišlo uro kasneje.

Danes ne bo šlo. Grem na en rojstni dan, sem mislil, da se bom prej zbudil.

Ni problema.

Sesul sem se vase in šel nazaj spat. Želel sem si, da bi me ujel. Že spet.

Ko sem se zbudil, sem se odločil, da poiščem več informacij o njem. Našel sem video v katerem je nastopal kot aktivisti. Poslušal sem, kako govori o integraciji beguncev v turško družbo in čutil, kako ga vedno bolj in bolj hočem. Ujeti?

Nazadnje sem objel prenosnik. In nato še enkrat zavrtel video.

*

PONEDELJEK

Kako si danes?

Njegovo sporočilo, tokrat zgodaj zjutraj.

Delam. Upam, da preživim do šestih.

Jaz tudi. Upam, da preživiš.

Hvala, hehe. Moraš na faks?

Ja.

Osem ur kasneje sem mu odpisal.

No…preživel sem.

Čestitam.

Hvala. Kako si ti?

Malo pod stresom. Imam štiri roke za esej, v petek odhajam v Istanbul za tri tedne, ker imamo počitnice na faksu.

Oh, škoda. Sem upal, da se še kaj uloviva ta teden.

Morda.

Danes imava še nekaj ur…

Nič.

Raziskoval sem, kako drage so letalske karte za vikend lete Berlin-Istanbul. Hotel sem ga ujeti. Ali se mu pustiti, da me ujame?

In nato njegovo sporočilo.

Napiši mi naslov in pripravi mi vročo čokolado.

Brez prosim ali kaj podobnega. Seveda sem mu odgovoril. In nato on meni,

Čez dvajset minut pridem.

Pograbila me je panika. Naglo sem pospravljal stvari in razmišljal – sem lovec ali plen? Po eni strani sem se počutil ujetega – in še sam sem ga povabil k sebi! Po drugi strani pa je on dal pobudo. On se bo pustil ujeti. Sem bil torej lovec?

Pozvonil je pol ure kasneje. Se opravičil za zamudo. In me dvakrat objel. Tako to počno v Turčiji.

Pripravil sem mu vročo čokolado.

Seveda je ni spil. Dejal je, da je utrujen in me prosil, če se lahko uleže na mojo posteljo.

Seveda mu nisem oporekal. Tudi, ko mi je rekel, naj se uležem k njemu in mu delam družbo, čeprav sem vedel, da je to past. Zavestno se bom pustil ujeti.

Seveda ni trajalo dolgo, da se me je začel dotikati, da sem se privil k njemu, in da sva oba pokazala, da v tej bitki nihče od naju ne misli popustiti. In hkrati oba.

*

TOREK PONOČI OZIROMA ZGODAJ ZJUTRAJ

Ležala sva na postelji, prepotena. Z levo roko me je objemal, jaz pa sem se s prsti desnice počasi sprehajal po njegovemu kosmatemu oprsju. Kako tipično kosmat je bil za Turka.

– “Mislim, da bom počasi šel.”

Pogledal sem skozi okno in v soju ulične luči opazil, da je pričelo rahlo snežiti.

“Ok.”

– “Upam, da mi ne boš zameril, kar ti bom zdaj povedal. Pravzaprav nič ne iščem.”

Stisnilo me je,a  zadržal sem se.

– “Ok.”

– “In hočeš slišati še nekaj smešnega?”

– “Tudi smešen znaš biti?”

Nasmehnil se je, se nagnil in me poljubil.

– “Moj prvi si bil.”

– “Kaj? Res?”

– “Zakaj bi si kaj takega izmislil?”

– “Ne vem.”

– “Torej.”

– “Uau.”

– “Kaj?”

– “Nič, samo…presenečen sem.”

– “Zakaj, ti delujem izkušen?”

– “Bil si dober.”

– “Ti tudi. Zelo.”

– “Me veseli.”

– “Mene tudi. Ničesar ne obžalujem.”

– “Jaz pa težko dojemam. Kako sva prišla do te točke. Začelo se je s koncertom.”

Spet se je nasmehnil.

– “Ne razmišljaj preveč.”

– “ Ne bom. Ampak, ker si sladek, te bom v telefonu shranil kot turški med.”

Ležala sva tako še nekaj časa na postelji, prepotena, in se smejala. Če bi pot zamenjal s krvjo, bi bilo kot po koncu silovitega divjega lova ali kot po silovitem boju. Kdo od naju je bil lovec in kdo je bil plen? Nič mi ni bilo več jasno.

Nato me je še enkrat objel, se oblekel in odšel.

Čez pol ure sem dobil sporočilo.

Žal mi je, da nisem prespal. Še se bova videla. Verjetno.

*

Od pradavnine se ni veliko spremenilo. Še danes lovimo. In se lovimo. Le da vloge, ki so nam dane, niso več čisto jasno definirane. Kdo je lovec? In kdo je plen? Smo lahko istočasno oboje? Se želimo ujeti?

27788093_10155991661719002_426677163083056940_o