Križ

Gol lebdim na hrtbu. Sredi jezera. Sem mrtev? Ne, plavam mrtvaka. Poznopopoldansko poletno sonce greje moje telo. Golo telo. Nikogar ne moti, sva namreč na nudističnem delu plaže. Če bi me kdo pogledal od zgoraj, bi videl, da s telesom imitiram križ. Imitira ga tudi on, on ki plava ob meni.

Čas – kot bi se ustavil. Le to vem, da je nedelja. Nikamor se ne mudi, saj je še svetlo. In izjemno toplo. Nikamor se nama ne mudi.

Pa vendar ni zdržal dolgo. Z nekaj zamahi je bil pri meni in se naslonil na moje telo dovolj močno, da sem se cel potopil. Le za hip, saj sem se hitro zdrznil in zaplaval na površje. Zamežikal sem in videl, da se mi smeje. Nato je priplaval do mene, me objel in me začel poljubljati. Brcala sva z nogami, saj nihče od naju ni dosegel do tal, a hkrati nisva hotela odnehati s poljubi.

 

*

Dogovorila sva se za prvi zmenek. Čakal sem ga na vogalu moje ulice. Hotel je namreč, da mu pokažem kje živim. A ob vsem tem se je uspel spretno pretihotapiti za moj hrbet in me z “bah” prestrašil.

– “Hehe, oprosti, rad to počnem.”

– “Ni problema, od kod si prišel, da te nisem opazil?”

– “Še sam ne vem.”

 

Govorila sva v nemščini, a nekaj mi je v njegovi artikulaciji dalo vedeti, da ni Nemec. Pa nisem hotel vrtati, bo že sam izdal, če bo hotel.

Hodila sva proti parku in se spotoma ustavila v Spätiju, kjer sva kupila radlerja. Bil je precej topla in soparna noč in namesto, da bi jo preživljala v lokalu, sva sklenila, da bova poiskala prvo klop in uživala na zraku.

Hitro sva izmenjala nekaj podatkov o sebi. Izvedel sem, da je Jorge, da prihaja iz Brazilije in da živi v Berlinu že skoraj dve leti. Da zato tudi hoče govoriti nemško z mano, saj da nima smisla, da bi se je učil, če je nato ne bi mogel aktivno uporabljati. Izvedel sem tudi, da se vpisuje na magistrski študij, da je leto mlajši in lev po horoskopu.

– “Ponosen torej.”

– “Ne bi rekel. Imam pa karakter,” mi je odvrnil.

Izvedel sem tudi, da prihaja iz manjšega, zelo religioznega mesta na jugovzhodu Brazilije, kjer seveda njegovi starši niso bili prav nič veseli, ko jim je razkril svojo spolno usmerjenost.

 

– “Tudi zato sem tukaj,” je rekel.

 

Še pred tem je živel na Irskem. Da se je naučil angleščine. A mu vreme ni bilo všeč.

Prvemu radlerju je sledil drugi in nato še tretji. Govorila sva verjetno že ure in še bi, če me ne bi spomnil, da sva sredi tedna, da moram jaz naslednji dan vstati in iti na delo, on pa mora ujeti zadnji vlak domov.

Pospremil sem ga na postajo.

 

– “Za vikend greva lahko do kakega jezera skupaj,” mi je dejal.

– “Z veseljem.”

 

In potem tisti trenutek. Iskrica v njegovih očeh in vlak, ki je pripeljal na postajo.

 

– “Lepo spi.”

– “Ti tudi.”

Nagnil sem se v poljub. In ni se umaknil. Bilo je kratko. A lepo.

 

– “Lahko noč.”

 

*

Pisal mi je naslednje dopoldne.

 

Nisem si mislil, da me boš že kar koncu prvega srečanja poljubil.

 

Šit…sem zajebal?

 

Mislil sem, da je trenutek pravi…

No…saj je bil. In pomežik zraven.

 

Ok. Malo me draži.

 

Vabilo na jezero še velja?

Seveda. Dajva se srečati v soboto.

 

Do sobote je bil le še en dan. A ta se je vlekel v neskončnost.

 

*

 

In v soboto zjutraj rahlo razočaranje.

 

Poklicali so me, da moram na delo.

Eh…škoda.

Vem. Bova šla na jezero jutri, če vreme zdrži.

Ok.

Lahko pa se vidiva zvečer, če si za pivo.

Sem.

 

Dogovorila sva se v istem parku. Pila sva radlerja iz istega Spätija. In se pogovarjala o tem in onem. Spet. Ko sem že mislil, da sva odprla vse možne teme, se je pojavila nova. Dejal je, da bi potoval. Da bi šel na morje na Poljsko. Pa v Maroko, o katerem sem mu pravil, in seveda tudi v Slovenijo. Nekaj je bilo na njem. V tistem trenutku bi šel z njim kamorkoli.

 

– “Moram poiskati prvo grmovje, da odtočim. Potem pa se dajva malo sprehoditi, da razgibava okončine.”

Počakal sem ga in odpravila sva se v smeri kontra postaje. Pravzaprav nisva vedela kam hodiva. Le hodila sva. In govorila. In bila…

– “Kam hodiva?” sem ga nenadoma vprašal.

– “Nevem, ti si tu doma.”

– “Ne resno, kam hodiva?”

– “Kam bi me rad peljal?”

– “Kamorkoli”

Obstala sva in se gledala. Zmanjkalo nama je besed, izgubila sva orientacijo in začela sva se poljubljati. Koordinate so bile začrtane, smer moja soba.

 

*

 

Ko sem se zjutraj zbudil sem gledal njegovo razgaljeno telo. Na desni lopatici je imel tetoviran križ. Nežno sem ga pobožal po njem.

– “Dobro jutro,” mi je zašepetal.

– “Dobro jutro.”

– “Ne boš se me kar tako znebil,” se je nasmehnil in obrnil k meni z obrazom. Poljubila sva se.

– “Kdo pravi, da se te hočem znebit?”

Nasmeh.

– “Kaj pa tvoja tetovaža?”

– “Ah to si gledal? Sem mislil, da si me samo hotel pobožati. No to, to je še iz časov, ko sem bil priden. In ja…verjel v…nekaj. Saj zdaj tudi verjamem, ampak ne v osebo ali ikono. Prej verjamem v dejanja.”

Razumel sem ga. Najtežje danes je namreč verjeti. Najsi bo to verjeti, da so ljudje v svojih namenih in dejanjih iskreni, verjeti, da smo pošteni ali obstaja morda neka višja, kozmična sila, ki nas vodi in dela red na tem svetu. Zakaj bi danes še kdorkoli v kaj verjel, ko pa nas vera prej ali slej pusti na cedilu. Da, nihilist sem. A raje ne verjamem več v nič, kot da bom večno razočaran.

– “Greva zdaj do jezera?,” me je vprašal. “Pokazal ti bom nudistično plažo.”

 

*

Gola leživa na brisačah na travi pred jezerom. Gledam ga in on gleda mene. Primakne se bližje me objame in dolgo poljublja. Morda pa bom začel verjeti v to, da bo vsaj poletje v Berlinu zares lepo.

 

IMG_20180802_194731_046

Advertisements

Paralela

Nenadoma me je presenetilo njeno sporočilo. Bila je eno prvih deklet, s katerimi sem bil intimen. Da prihaja v Berlin, da bo tu preživela nekaj dni in da bi me rada videla. Po sedmih letih. Ko skoraj nisva nič komunicirala. Kako naj ji povem, kaj vse se mi je zgodilo, kaj vse sem doživel, kaj sem postal?

Kako bi bilo, če bi bilo vse drugače?

Včasih o tem razmišljam. Včasih mi je vsega dovolj, včasih mi je dovolj avantur le za eno noč, ko naslednje jutro razmišljam, kako sem spet sam, se živciram, če je bila ta oseba zdrava – pa saj vedno ostanem v stiku z njimi, a vseeno – kaj mi je to pomenilo, je bilo to vredno, zakaj sem to storil, zakaj ne drugače, zakaj sem šel z njim, zakaj sem njemu pustil, da je vstopil v moje življenje, zakaj sem odšel, zakaj sem prišel, zakaj sem vstal naslednje jutro, kaj bi bilo, če bi storil drugače, zbežal, odšel, spremenil identiteto, spet znova, spet, kolikokrat se življenje lahko resetira?

Verjamem v paralelna življenja in da nekje v nekem drugem vesolju nek drugi jaz živi neko čisto drugo življenje. Lahko je boljše, lahko je slabše, ocena bi bila subjektivna in bi izhajala iz mojega jaza v tistem prostoru in tistem času, moj jaz, tukaj in zdaj, ki postavlja te črke besede in besede v stavke tega besedila pa tega ne more presojati.

Morda bi v drugem času nekaj ali vse naredil drugače. Morda.

*

 

Na kliniki sem čakal Davida, ki se je v Kreuzbergu nekako znašel v pretepu. Razbita ustnica zašita arkada.

– “Rekli so mi peder pa sem jih vprašal, če hočejo, da jih pofukam, ni jim bil všeč moj odgovor, kot vidiš.”

Zmajal sem z glavo, mu podal cigarete in vodo, saj jesti ni mogel, čeprav mi je tožil, da je lačen. Še cigaret mu je precej nerodno visel iz zatečene ustnice.

–  “Zakaj si to storil David?”

Potegnil je dim in puhnil vame.

– “Če bi se še enkrat znašel tam, bi isto storil še enkrat.”

 

*

– “Kako si?” me je vprašala, kot da ne bi minilo sedem let, ampak niti sedem dni ne.

– “Dobro sem, kako si ti?” sem nadaljeval običajno floskulo pogovorov in videl, da sva že začela nerodno, kot sva se tudi objela. Spominjal sem se njenih objemov, ko sva gledala Ljubljanski grad, močno se je stisnila k meni, nekoliko jo je zeblo, zato sem jo pokril s polovico mojega plašča, ko sva čakala, da je pozno poletje spolzelo v jesen.

 

– “Vesela sem, da te vidim.”

– “Tudi jaz.”

– “Sedem let.”

– “Ja.”

Pričela mi je govoriti, kako se je selila, kako je študirala v Berlinu, še leto preden sem se jaz preselil sem, kako je odšla v Izrael, kako zdaj živi v Italiji.

– “Poročena sem.”

Nasmehnil sem se ji, ko mi je pripovedovala o tem, kako je spoznala Carla, moža, s katerim sta skupaj že štiri leta, ki ji je obrnil svet na glavo. S katerim imata že tri otroke.

– “Fanta sta stara tri in pol ter dve leti in pol, moja mala sreča, Ava, pa eno leto.”

– “In kako preživijo brez tebe, zdaj ko si tukaj?”

– “Jokajo, veš da jokajo. Še posebej najstarejši, mamin sin je.”

– “Najstarejši smo najhujši.”

– “Si bil ti tudi mamin sin?”

– “Še vedno sem.”

Smejala sva se. Iskreno. Iskra med nama je še vedno, vsaj nekoliko, tlela.

– “Povej mi o svojem ljubezenskem življenju.”

– “Te res zanima?”

– “Res.”

Pa saj ji nisem hotel nič skrivati. Pa saj se niti nisem imel česa sramovati. Pa saj niti ni bilo treba nič olepševati.

A sem hotel. Ker sem bil in sem drugačen in ker nimam takšnega življenja, kot ga ima ona. Skoraj pravljičnega, popolnega. Vsaj ne v tem svetu. Mogoče kod drugod. V paraleli.

In sem začel pripovedovati o sedmih letih, ki so v mojih pripovedih zvenela kot sedem življenj, ali še več. Niti ni čudno, da sem včasih tako utrujen vsega. Včasih imam vsega dovolj.

Govoril sem, ko sva se iz restavracije premaknila na kavo, medtem je deževalo in sem odprl dežnik, ona pa se je nerodno opotekala po cesti posuti z granitnimi kockami. Imela je čevlje s previsoko peto. A ves ta čas me je poslušala. Poslušala me je tudi, ko sva pila kavo, ko se je zunaj dež umiril in je posijalo sonce ter se je nekje daleč v Prenzlauerbergu prikazala mavrica. Poslušala me je do konca. To sem že pred sedmimi leti prepoznal kot njeno največjo vrednost. Zelo dobro je znala poslušati.

– “Hvala,” je dejala na koncu.

– “Zakaj?”

– “Ne vem, mislim, da si ne bi vsakdo upal biti tako odkrit, kot si bil ti z mano.”

– “Z marsikom si tudi jaz ne bi upal biti tako odkrit, kot sem s tabo.”

– “Zakaj z mano?”

– “Ker si posebna. Že takrat si bila, še vedno si.”

Zardela je.

– “Kot da se ne bi nič zgodilo, kot da ne bi minilo sedem let,” je rekla.

– “Ja.”

– “Razmišljaš kdaj, kako bi bilo, če bi se zadeve obrnile drugače?”

– “Pogosto.”

Plačal sem račun in odpravila sva se ven.

– “Prepogosto.”

Objela me je, tokrat tako, kot nekoč, kot sem se spominjal njenih objemov. Tisto prej ni bil njen objem, to zdaj je bil.

– “Prej kot čez sedem let?” mi je rekla in mi segla v roko.

– “Upam, ja.”

 

*

 

Ohladilo se je. Upal sem, da to ne naznanja, da bo takšno celo poletje v Berlinu. Nisem želel imeti še enega deževnega poletja. Medtem, ko je morda v paraleli lepše.

Povabil sem se k dvaindvajsetletniku, ki si je zaželel moje družbe. Morda bom to že jutri obžaloval. Včasih imam vsega dovolj. A hkrati vem, da bom hotel in počel vse to znova in znova tako, kot vse počnem tukaj in zdaj, v tej paraleli, že od samega začetka. Pot je bila začrtana, sledi toku.

 

IMG_20180626_115652_363

Srh

Če katerega od občutkov zares ne maram, je to občutek, ko se mi naježi koža. Do tega pride velikokrat, ko me zebe. Pa tudi, ko mi je neprijetno. Ko poslušam ali vidim nekaj napačnega. Ali, ko mislim, da delam nekaj napak.

Naravna reakcija telesa pred neprijetnim in golo neprijetnostjo.

Amapk, ali telo lahko zataji?

*

Mert se je spomnil name in mi pisal.

Kaj počneš?

Nič kaj dosti. Delam, večinoma.

In žuraš?

Tudi.

Sem ti rekel, da si želim, da bi se še videla.

Ja. In kje si bil do zdaj?

Oprosti. Veliko žuraš?

Si me že vprašal.

Mi pošlješ, kako svojo fotko?

Zakaj? Pridi naokrog.

Ne morem.

No, vidiš.

Veliko žuraš?

Pa kaj je s tabo? Ponavljaš se. Si pijan? Na drogah?

Ne. Oprosti. Te lahko nekaj vprašam?

Daj.

Ali lahko HIV dobiš le od seksa z moškim?

Zdrznil sem se, spreletel me je srh in oblil mrzel pot. Nenadoma. In takoj nato vročina. In niti ne vem zakaj. Nazadnje sem se testiral pred nekaj dnevi, od Merta pa sta minila že dva meseca.

 

Ne. Zakaj sprašuješ?

Kar tako. Ker praviš, da veliko žuraš.

V jezi nisem želel več odgovarjati. Psihopat.

*

 

S cimrom sva pila vino in gledala novice. Prva novica o tem, koliko Palestincev je umrlo v izraelskih napadih. Druga novica o tem, kako so ZDA odstopile od jedrskega sporazuma z Iranom. Tretja novica o napadu v Marzahnu.

Kako človeka ne bi spreletel srh?

Ugasnil sem TV, odprl spletni časopis in preletel slovenske novičarske portale, kjer je skrajna desnica na polno širila strah pred vsem drugačnim. Zadnji rasistični izpad so si privoščili s širjenjem ideje, da migranti posiljujejo ženske.

Kako človeka zavoljo vse te sovražnosti ne bi sprejel srh?

Rešilo me je sporočilo s povabilom na pijačo čednega brazilskega turista, ki se je predstavil kot Manoel. Zmenila sva se, da se srečava čez eno uro. Moral sem se še stuširati.

Ko sem se slekel in odprl vodo v kopalnici, da bi se segrela, se mi je nasršila koža. Ne vem, ali od mraza, ali od pričakovanj. Imelo pa me je, da bi prijel brivnik in si z rok odpril dlake, ki so štrlele k višku.

*

 

Manoel je imel rad dobro vino, zato sem ga odpeljal na rdeče v enega najljubših barov v Kreuzbergu.

– “Pa je to gej bar?”

– “Ni. Te to moti? Lahko greva drugam.”

– ”Ne, ni treba.”

 

Bil je živčen, videlo se mu je. A prvi kozarec vina je pomagal. Pogovarjala sva se o potovanjih, o Bruslju, kjer živi zdaj, o podjetju, za katerega dela, kako pogreša brazilsko toplino in sonce, kako ga je pozimi zeblo.

– “A prvič sem videl sneg.”

Iztočnica zame. Kako sem si želel postati smučar, ko sem bil še otrok. Kako si ne predstavljam življenja brez snega in kako vsako leto bolj sovražim zimo in mraz.

Ljudje okrog naju so zbledeli, kozarca sta bila nenadoma prazna, midva pa zelo blizu. Tako blizu. Da sva šla najbližje. In toplo je bilo.

Nakar je pod zaškripal in proti nama je prišel natakar, ki ga je zanimalo, ali potrebujeva še kakšno pijačo.

Manoel se je siloma zdrznil in umaknil od mene.

– “Ne, hvala.”

Gledal sem ga ves presenečen in videl, da ga je bilo sram.

– “Kaj pa je bilo to?”

– “Kaj?”

– “Tvoja reakcija.”

– “Pa če si rekel, da ni gej bar.”

– “In?”

– “Kaj in?”

– “Ja…da nama ne bo kdo kaj rekel.”

– “Pa kaj pa je narobe? Poglej v tisti kot, tam se tudi dva objemata.”

– “Fant in punca.”

Nisem mogel verjeti.

– “Manoel, Berlin je drugače.”

 

Zasmejal sem se in ga objel ter začel znova poljubljati.

– “Sprosti se.”

Vedel sem, da bi v podobni situaciji, doma v Sloveniji, jaz imel enako reakcijo.

 

Zasmejal se mi je nazaj.

– “Ok. Pa greva vseeno nekam drugam?”

– “Pa pojdiva.”

Mimo Schlessisches Tor sva prišla na Warschauer Strasse in se ustavila pri uličnem nastopu žonglerjev z ognjem. Spretno žongliranje treh bakel naenkrat so na neki točki popestrili še z vmesnimi saltami. Nekajkrat je šlo za las. Spreletel me je srh. Kar ni ušlo Manoelu.

 

 – “Te zebe, da si se stresel?”

– “Malo.”

– “Moj hotel je za ovinkom.”

Čez dve uri sem gladil njegovo golo napeto kožo in čakal, da bi se naježila. Ni se. Ni mi lagal, ko je rekel, da se v moji družbi počuti sproščeno.

*

Proti domu sem se odpravil sredi noči in ker je bilo sredi tedna, običajne linije niso več delovale. Zato sem vzel nočni avtobus, ki me je odložil približno 15 minut od doma. Sprehoditi sem se moral pod enim glavnih železniških vozlišč. Pred mano je hodil par, ki se je držal za roke, dva visoka svetlolasa fanta. Nasproti jima je prišel moški srednjih let.

 

– “Hodita vendar kot moška, ne pa kot babe!” je zavpil za njima.

Pogledala sta ga, začudeno.

– “Kaj je pa ta hotel?”

Nista ga razumela, saj sta bila tujca. Še dobro. Včasih si tudi jaz želim, da določenih stvari ne bi razumel. Pa tudi če ne bi. Telo razume. Srh me je spreletel.

Kako sovražim ta občutek.

Sem lagal Maneolu? Ali Berlin morda ni čisto nič drugačen kot ostala mesta?

Nisem. A sovraštva je na svetu toliko, da se nam zavoljo njega lahko vsak dan, kjerkoli, večkrat naježi koža.

*

 

Manoel je čez nekaj dni odšel nazaj v Bruselj.

Jaz pa sem mu pred odhodom obljubil, da ga naslednjič peljem zgolj v tiste dele Berlina, kjer mu zagotovo ne bo tako neprijetno, da bi ga zaradi česar koli spreletel srh. Hotel sem, da bi se počutil tako sproščeno, kot se je tisti večer, ko sva gola grela telesi drug drugega v njegovi hotelski sobi.

20180518_153325

Vonj

V klubu je bilo zatohlo, smrdelo je po cigaretah. Kar je morda dobro, ker v nasprotnem primeru bi smrdelo po tisočerih prepotenih telesih. Eno od njih je bilo prislonjeno na mojega.

Ko sem ga poljubil, sem zavonjal jagode in se spraševal, ali je pred tem žvečil kak osladen čigumi ali lizal liziko. Ali pil kakšno obupno sladko pijačo.

Ko sem mu šel s prsti skozi kodraste lase in ga potegnil k sebi, sem zavonjal generični mentolov šampon.

Ko sem se prisesal na njegov vrat, sem zavonjal morje. Bil je iz Izraela, predstavil se mi je kot Oner, da je marinec, ki je prišel na žur v Berlin. Ni bilo pomembno.

Koktejl jagod, mentolovega šampona in morja je bil tisti večer povsod po mojem telesu in mojih oblačilih.

In nekaj dni kasneje sem še kar odlašal, da bi vrgel majico v pranje in spral vse te vonjave iz nje. Z generičnim praškom seveda.

 

*

 

Pomlad je začela kazati svoje barve, dnevi so postajali daljši in noči toplejše. Parki so znova postali polni. Ljudje so pili, kadili, kurili ogenj, se predajali avanturam. Debla kostanjev in hrastov dajejo odlično zavetje.

Vleklo me je v noč. Vleklo me je k življenju, k predajanju slasti, strastem in ljudem. K predajanju opojem in omamam. Tisočerim vonjavam tega mesta.

In k oddajanju feromonov.

Mobilna aplikacija je izdala, da sva na istem koncertu. Srečala sva se na stopnišču pred vhodom, še preden se je izpel zadnji akord komada, na katerega je dvorana čakala celo noč. Midva sva čakala drug drugega.

Zaudarjal je po popitem pivu in znoju in živalsko me je privlačil. Naslonjen name, z roko objemajoč okrog vratu, me je odtrgal od prave smeri, proti domu. V nasprotni smeri je bil park. Tam sva v zavetju teme in drevesnih debel pristala drug v drugem. Debla kostanjev in hrastov dajejo odlično zavetje.

Luna je bila prazna in park je dišal po nasladi.

 

*

 

Ni se mi ljubilo biti doma, med štirimi stenami, zaprt v vonjave po veganski kuhinji, mačkah in ekoloških čistilih. Hotel sem se sprostiti po napornem vikendu. A ker nihče od prijateljev ni imel časa oziroma so imeli druge plane – večerje, rojstne dneve in ostalo – sem se odločil, da se bom kar sam pocrkljal. Z dobrim vinom.

Pot me je zanesla v Neukölln, v lokal, ki ga do takrat še nikoli nisem obiskal. Koliko je lokalov, ki jih v tem mestu še nisem odkril, za katere ne vem da obstajajo!

Zunaj sem sedel in gledal svet pred sabo. Prvič se mi je zopet zahotelo, da bi kadil, samo zato, da bi lahko malo bolj diskretno opazoval svet, ki drvi mimo mene. Pa saj nisem dolgo zdržal zunaj. In tudi ob prvem vinu ne.

Po nov kozarev sem se odpravil za šank.

 

– “S čim ti lahko postrežem?” Bil je le nekaj centimetrov višji od mene, neobrit, s španskim naglasom.

–  “Z rdečim bi nadaljeval.”

– “So kakšne posebne želje?”

– “Se pustim presenetit.”

Nasmehnil se je. Malo preveč igrivo, nediskretno. Opa.

– “Ne, resno, kaj imaš rad,” me je še enkrat vprašal.

– “No, mislim, da sem najboljše rdeče vino do zdaj pil v Gruziji.”

– “Potem ti bo tole všeč.”

 

Vzel je eno od steklenic in mi napolnil kozarec.

– “Portugalsko, naravno.”

 

Povonjal sem vino. Kako je lepo, polno in toplo dišalo. Po pečenih slivah, takšnih, kot bi jih pozimi človek prelil po carskem pražencu. In ko se je tekočina dotaknila brbončic, je povzročila eksplozijo.

 

– “Neverjetno, odličen je, hvala.”

– “Malenkost. Počakaj, čez nekaj minut zapiram, imam še eno posebno vino v kleti, da poskusiš, če morda temu lahko konkurira.”

 

Le kdo bi se lahko uprl takemu povabilu? Slonel sem na šanku medtem, ko je stregel zadnjim gostom. Mu povedal, da se za vina zanimam, ker je moj oče delal z vini še v nekdanji Jugoslaviji, da me je prav on tudi priučil čutnega zaznavanja in povezovanja vonjev – kako dolgo sem potreboval, da sem v vinu odkril mošus ali seno – in da sem nato to znanje začel uporabljati pri okušanju kave. Ker tudi prava, posebna kava ima lahko prav poseben vonj, kaj šele okus.

Zanimalo ga je, kakšna so slovenska vina, kateri so moji najljubši slovenski vinarji, kdaj bom imel kakšno vino doma in ga bom povabil na okušanje. Bil je zelo neposreden. Predstavil se je kot Raul.

Ko so se še zadnje njegove stranke tistega večera odmajale domov, sem mu pomagal pospraviti lokal in ga poslušal, kako je zvedavo pripovedoval o njegovem rojstnem kraju blizu Granade, kjer je stalno sijalo sonce, tudi ko je padal dež, kjer je bilo stalno toplo, no vsaj za berlinske standarde, in kjer je zemlja nudila najboljše vinske darove – vsaj po njegovem mnenju.

 

– “In te skrivam v kleti.”

 

Po stopnicah sva se odpravila navzdol in pobrskal je za steklenico.

 

– “Pozabil sem kozarec,” je dejal in želel stopiti mimo mene. A sem ga ujel. Pogledal v oči. In z njim delil še nekaj malega taninov slivovega Portugalca.

Vina iz njegovega rojstnega kraja nisva nikoli odprla.

 

*

 

– “Kako si preživel vikend, mucek?” David me je pričakal s kavo, ob njem je slonel Luis in vlekel na ušesa.

– “Nenaspan sem. Vidim, da si to začutil na daljavo. Hvala za kavo.”

– “Malenkost.”

– “Daj mu, da se malo zbere,” se je nasmehnil Luis. “In medtem David, ti povej, kje si bil, zagotovo imaš kakšno zanimivo zgodbo.”

– “Ah nič posebnega…eksperimentiral sem.”

– “Eksperimentiral? Luisu ni bilo nič jasno.

– “To, Luis, so Davidove kode. Lahko pomenijo, ali da je vzel droge, ali da je bil v Labu ali pa celo oboje.”

Zaletelo se mi je, ker sem vročo kavo prehitro srkal in začel sem kašljati.

– “Hej, hej, vidiš, kaj se ti zgodi, ko govoriš v imenu drugih. Ja, v Lab sem šel.”

– “Kaj posebnega?” Luisa je zanimalo.

– “Nisi še nikoli bil? Seks kot seks. Mi je pa všeč, da je poudarjeno, da je vstop dovoljen le brez parfuma. Z naravnim vonjem torej.”

– “In, če se ljudje ne tuširajo?” Luis je bil skeptičen, David pa je le smeje odvrnil.

– “To je Berlin. Sto ljudi, sto fetišev. Prej ko to sprejmeš, lažje ti bo.”

Ker sem se še vedno dušil, sem se opravičil nadaljnjemu pogovoru in odšel v stranišče, da se odkašljam do konca. Smrdelo je po kanalizaciji.

Ko sem končno prišel do sape, sem si splaknil obraz in se pogledal v ogledalo. Zgledal sem bedno. Nato sem k nosnicam ponesel nadlaket desne roke. In zavonjal pohoto. Zanimivo, kako nevtralen je ta vonj. In hkrati tako dober.

 

20180507_171947

Razčlovečenje

S cimrom sva nemo spremljala posnetke napadov na Damask in poslušala komentarje nemške televizije, kjer so analitiki razpravljali o tem, kaj vojna za namen preprečevanje kemičnega orožja sploh prinaša. Bili so v zanimivi poziciji, saj se je Nemčija odločno zoperstavila posredovanju v tokratni intervenciji Zahoda, točneje ZDa, Francije in Velike Britanije, ki so zaobšle Varnostni svet Organizacije združeni narodov.

Vojna. Nekaj, kar me, ko dobro pomislim, spremlja že celo življenje. Moj prvi spomin je iz časa, ko je potekala kratka vojna za osamosvojitev Slovenije. Ko so letala preletavala slovenski zračni prostor in je bilo nujno bežati v zatočišča. Provizorični bunkerji so bili urejeni kar v kleteh stanovanjskih blokov. Babica mi je pred eno takšnih intervencij ravno skuhala rižoto. Z veliko graha, ki sem ga imel kot otrok res rad. Zunaj je bil lep junijski dan, ko smo morali zbežati v klet. Babica me je hranila, dedek me je skušal zamotiti z igro. Zunaj je sijalo sonce in hotel sem ven. Spraševal sem se tudi, kje sta mama in oče. Želel sem, da bi bila ob meni.

Vojna. Ko sem nato vstopil v šolo, se je ravno odvijala vojna na Balkanu. Eden mojih najboljših prijateljev prvi dve šolski leti je bil Ahmed. Vedno je bil v nekoliko preveliki trenerki in spomnim se, da nikoli ni imel čistih nogavic. Igriv, zvedav, a hudo neskoncentriran. Poskusil sem mu razlagati matematiko. Malo si je zapomnil, a ocene so bile pozitivne, kar je štelo. Viva pozitiva.

Paradoks vojne je, da v vojni velja vojno pravo. Kaj v vojni je in kaj v vojni ni dovoljeno. Zakaj paradoks? Ker se na koncu prava oboroženih spopadov, humanitarnega prava ali vojnega prava strani redko, ali pravzaprav nikoli ne držijo. Združeni narodi na testu vojne padejo, silam moči je vseeno za pravila, resolucije, pogovore, konvencije in ves birokratski material, ki ga odnese že piš vetra, kaj šele tank.

Paradoks je tudi, da naj bi pravo v vojni ščitilo civiliste. Civilisti namreč vedno potegnejo kratko v vojni. Če že uspejo ostati živi v materialnem smislu, pa njihovo življenje v vojni skoraj gotovo umre. Nikoli ni več tako, kot je bilo. Ostati in obnoviti življenje, ali poskušati zgraditi novo – to sta edini dve opciji, ki sta na koncu na voljo.

Vojna ljudi razčloveči. Postanemo krvoločni, sebični, pohlepni. Vojna namreč vzbudi primarni instinkt po preživetju in nam zamegli presojo o tem kaj je prav in kaj narobe. Ko je vate umerjena cev pištole ali ko te nekdo napade z bojnim plinom odpadejo vsi ostali pomisleki kot le – preživi. Preživeti moraš.

Moje življenje je že od nekdaj povezano z vojnami in zato sem vojne tekom študija tudi proučeval. No, pravzaprav ne vojne, saj k ne verjamem v pravično vojno in humanitarno pravo. Verjamem pa v moč dialoga in moč razreševanja sporov, še preden te preidejo v spor oziroma boj, vojno. Zato sem se tudi odločil, da bom izsilil, da moja magistrska naloga ne bo posvečena proučevanju konfliktov in iskanju krvnikov in pravičnežev – to je v vojni namreč najtežje – ampak pogajanjem. Ki prav pridejo v vsakdanjiku, ne zgolj v vojni. Prav je namreč, da se poslušamo in slišimo in pretehtamo vse argumente, kaj je prav in kaj je narobe. Predvsem pa pustimo, da smo kot človek vredni priložnosti, da imamo mnenje. Mnenja so odraz človečnosti. Ljudje, ki ne smejo misliti, pa so razčlovečeni.

Cimer je ugasnil televizijo.

 

– “Kmalu bom dopolnil 30 let in že celo življenje me spremlja vojna,” sem na glas delil moje misli z njim.

Nič ni rekel. Le popil je do konca vino, ki je ostalo v njegovem kozarcu ter se odpravil v kopalnico, da bi se stuširal. A se kaj kmalu vrnil na kavč.

 

– “Tople vode nama je zmanjkalo. Mislim, da je bojler crknil,” je zavzdihnil.

Njegove besede so me spomnile na Ahmeda. Koliko dni je z mamo in očetom potoval iz njegovega okupiranega kraja v Bosni do zatočišča, preden se je lahko spet umil – vprašanje, če s toplo vodo.

Kdo daje človeku pravico, da kot človek lahko to stori, razčloveči drugega?

 

*

 

Tisto noč nisem uspel zaspati in zato sem iskal ljudi, ki so bili dosegljivi na spletu, da vi se z njimi pogovarjal. Našel sem kolegico, ki študira dramaturgijo. Razpravljala sva o življenju. Povedala mi je, da je mesec dni delala v enem večjih ljubljanskih gledališč, vsak dan. Na koncu so ji plačali 400 evrov.

– “Tako imamo v Sloveniji,” je zaključila pogovor. Vidno razočarana, ker njeno delo očitno ni bilo ovrednoteno vredno več. Ni bilo vredno človeka.

– “Razočarana sem,” mi je še priznala, razčlovečena.

 

*

 

Še dobro, da imam fitnes karto. Tako sem se lahko šel naslednje jutro vsaj nekam stuširat. S prenapolnjenim nahrbtnikom sem se nato odpravil na postajo podzemne in na delo.

 

– “Nahrbtnik imaš odprt,” mi je rekel mimoidoči.

– “Vse v redu, le prepoln je,” sem odvrnil.

Vlak je pripeljal. Prepoln. Stisnil sem se v kot, upajoč, da moj prenapolnjen nahrbtnik ne bo nikogar motil. Nakar se je za mano oglasil piskajoč ženski glas.

– “Nahrbtnik imaš odprt.”

– “Vse v redu, le prepoln je,” sem odvrnil.

– “Ti bo kdo kaj vzel, pazi.”

Na naslednji postaji je gospa izstopila, vstopil pa je brezdomec, ki je prodajal revije in prosil za drobiž. Njegov vonj je izdajal, da se prav gotovo že nekaj dni ni umil. Ljudje so umikali poglede. In ga, ker je bil tako drugačen, odvraten, odurno zaudarjajoč s tem razčlovečili.

Ko je šel mimo mene, sem mu v papirnat kozarec za kavo vrgel pol evra, edini drobiž, ki sem ga imel na sebi.

– “Ej, hvala. Sicer pa…nahrbtnik imaš odprt. Ti bo nekdo kaj ven vzel.”

– “Vse v redu, le prepoln je,” sem odvrnil.

 

*

 

– “David, ne da se mi ven danes. Še vedno nimam tople vode in še na nemščino grem spet po dolgem času.”

– “Ej mucek, saj te bom v Kitkatu v bazen vrgel pa se boš tam umil.”

– “Ma nisi normalen, da staknem vse viruse, ki jih pozna človeštvo.”

Smejal se je.

– “Nehaj, se boš pri meni stuširal.”

Zavzdihnil sem.

– “Ok, ampak vseeno grem na nemščino pred tem.”

– “Kot želiš.”

Stala sva pred pisarno in opazovala, kako je potekala gradnja ceste. Nihče od delavcev ni bil Nemec. Spraševal sem se, koliko od njih je v Nemčijo pregnala vojna.

 

– “Veš, kaj me je naučilo delo z ljudmi?” me je nenadoma vprašal David.

– “Kaj?”

– “To, da smo ljudje šibki. Kot se kozarec razbije na tisoče malih koščkov, tako se tudi človeka, njegovo dušo, lahko najprej upogne, nato pa zlomi oziroma razbije.”

– “Kakšno spoznanje je to?”

– “Pravzaprav po svoje nič posebnega, dokler ne spoznaš, kako učinkovito se lahko nemoč uporablja kot orožje. Razčlovečen človek je najmočnejše orožje za napad na drugega človeka.”

Spil sem požirek vode iz kozarca in ga hotel odložiti na polico za sabo. Lahko bi bil štorast. Kozarec bi padel na tla in se razletel na tisoče malih koščkov. A sem zadelo tisto polico. K sreči.

 

*

 

Uturjen sem objel Lubico, ki je čakala na učiteljico nemščine.

 

– “Ne morem verjeti, da naj bi danes šel še ven.”

– “Pojdi spat vmes?”

– “Ne, to me bo še bolj uničilo.”

– “Kam se odpravljata?”

– “V Kitkat.”

– “Oh, če te tisto okolje ne bo zbudilo…

V tistem je prišla Nadia, najina učiteljica za konverzacijo. Vsake toliko se sestanemo in pogovarjamo na določeno temo, da tako obnavljamo ali krepimo besedišče.

– “Danes se bomo pogovarjali o brezdomcih. Teh je v Berlinu veliko,” je rekla Nadia.

– “Da, a saj po večini so se sami odločili, da bodo živeli tako,” je rekla Lubica.

Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Spomnil sem se brezdomca na vlaku in postalo mi je slabo.

– “Se opravičujem, moram domov, nekaj sem se spomnil,” sem rekel in vstal od mize.

– “Pazi, nahrbtnik imaš odprt,” mi je zaklicala Lubica, ki me je zmedeno gledala. Nadia je bila bolj šokirana kot zmedena.

– “Pa kaj,” sem ji odvrnil.

Vsak je opravičen do svojega mnenja. A vseh tudi ni treba deliti in slišati. Sploh, če so to mnenja, ki omogočajo delitev na ljudi in “razčlovečene”.

 

*

 

Z Davidom sva v Kitkat prispela ob enih in bila na tretji pijači že ob dveh. Bilo je vroče. Morda še toliko bolj od alkohola. Ali tipov, ki so se obešali po nama. Ali pa zaradi kamnitega zmaja na enem izmed stropov iz katerega je vsake toliko bruhnil pravi ogenj.

– “Scat moram,” sem zavpil na neki točki.

Odšel sem k pisoarjem in si odpel zadrgo. Poleg mene je stal visokorasli plešast in nekoliko starejši moški. Z rokami in vratom v usnjenem okovju si je mencal oneta.

Odvrnil sem pogled in poskušal iztisniti curek. Ob prvih kapljah je moški pristopil k meni in mi šepnil na uho.

– “Usmeri v moja usta.”

Skušal sem ga ignorirati a njegova prisotnost je bila zadosti, da se mi je curek ustavil. Zapel sem si hlače in odšel v kabino, pobrisal kokain z deske, preden sem jo odprl, in dokončal začeto. Olajšanje.

Omamljen od izkušnje in alkohola sem se odpravil proti bazenu, kjer sem Davida našel na počivalniku med dvema paroma, ki sta divje seksala. Usedel sem se poleg.

 

“David.”

– “Ja?”

– “Če ima človek fetiš in te prosi, da ga polulaš, ali ga razčlovečiš s tem, ko ga zavrneš? Saj s tem priznaš, da je čudak, posebnež, neskladen z družbo? Ali prav s tem, ko ga ponižaš?”

– “Mucek, spet si preveč v svoji glavi. Te bom res moral vržti v bazen?”

– “Vroče mi je David.”

– “Greš res plavat?”

– “Greva plavat nazaj med ljudi.”

In sva šla. Nazaj v množico, ki se je tisti večer, s pomočjo najrazličnejših drog, prostovoljno razčlovečila in pustila primarnemu seksualnemu instinktu prosto pot.

 

*

 

Med čakanjem na postaji Warschauer Strasse se je pred menoj pojavila gospa srednjih let, ki je nerazločno kričala. Ni bila prisebna. Bal sem se, da se bo vrgla pod vlak. V njeni nerazločnosti sem razbral besedo Tod, smrt. Res sem se bal zanjo. Zadnja stopnja razčlovečenosti je, da se niti toliko ne dojemaš več kot človeka, da bi cenil svojo dušo in svoje telo. Takrat ti postane vseeno. In samomor je le še korak stran.

K sreči se je na postaji pojavil policist, ki je gospo obvladal še preden je prišel vlak, ki bi jo lahko razbil na tisoče malih koščkov.

Med vožnjo domov sem razmišljal, kako veliko razčlovečenih ljudi je v tem mestu. In upal, da nekoč ne postanem eden izmed njih.

 

20180415_195040

 

 

Ritem

Ko sem bil otrok me je mama na vsak način skušala spraviti ven iz hiše, da ne bi stalno zgolj gledal risanke in težil njej, starim staršem ali naključnim obiskovalcem, naj se igrajo z mano. Pa tudi zato, ker se nikakor nisem gibal, kar se mi je sčasoma poznalo na teži, postavi. Nisem bil motorično sposoben. Še danes nisem. Igre z žogo ali tek so mi bile od nekdaj muka. Plaval sem izjemno počasi. Nad kolesom tudi nisem bil navdušen. Raje sem se igral trgovino. Izzumil sem tudi alter ego. Bil sem prodajalka Saša.

Oče me je pri tem zmerjal, da sem scrkljan, da mami in babici lezem pod kiklo. In da me zavijata v vato. Kar je bilo res. A vračal sem jima z ljubeznijo. Kar sta potrebovali, to sem čutil. Že kot otrok sem imel namreč neverjeten smisel za empatijo.

Ne mislite napak, vse to moje zadrževanje za štirimi stenami ni bilo zato, ker se ne bi maral družiti z ljudmi. Že takrat mi je bilo zelo lahko vzpostaviti kontakt z drugimi ljudmi. Preprosto sem bil raje tam, kjer sem bil najbolj sproščen. Med štirimi stenami. Kot prodajalka Saša.

Davek na moje uživanje v domačem obdobju in ne-gibanje je bilo, da sem sčasoma razvil blažjo obliko astme in zato potreboval inhalator. Že ob blažjih naporih. Mamo je skrbelo.

– “Tako ne moremo več. Moraš se gibati.”

In, ker sem vedno rad poslušal glasbo, prepleval in poplesaval, se je odločila, da me vpiše na plesne vaje.

Še danes se živo spomnim prve ure in prvih besed moje plesne učiteljice. Da moraš pri plesu slediti ritmu. In da če želiš slediti ritmu, moraš biti tako sproščen, da odpreš boke. Dolgo nisem razumel, kaj je želela s tem reči.

 

*

 

Z Bilalom sva po preplesani noči pristala pri njemu doma. Utrujena sva ležala drug ob drugem na izjemno mehkem kavču ter skozi okno gledala, kako se sonce počasi prebuja.

– “Lahko prespiš tu, če želiš,” mi je dejal.

– “Morda bom pa res. Zmatran sem.”

– “Super plešeš.”

– “Hvala, ti tudi. Lahko malo prejudiciram?”

– “Pa daj.”

– “Nekaj je na vseh vas, ki imate v sebi malo arabske ali bližnjevzhodne krvi. Naravno dobri plesalci ste.”

– “Ne vem, če je to res.”

– “Sem rekel, da prejudiciram.”

– “Si. Ampak to nima veze z geni.”

– “Ne?”

– “Ne. Samo sproščen moraš biti.”

– “Marsikdo se težko sprosti.”

– “Res je. Alkohol pomaga. Ali droge. Ali oboje.”

– “Še kaj?”

– “Sreča. Sproščenost. Da najdeš samega sebe, da si zadovoljen sam s sabo. Da si srečen v življenju.”

Nasmehnil sem se mu. Ga objel. Vstal in šel.

– “Piši, ko se zbudiš,” sem mu rekel, medtem ko sem si obuval moje skrajno zdelane superge, ki jih uporabljam le še za plesne večere.

– “Seveda.”

 

Slušalke sem priklopil v telefon in prižgal glasbo. Sedel sem v napol praznem  vagonu U1, pustil, da me sonce, ki je sedaj že dobilo na moči, greje skozi steklo, in z nogo tapkal ob ritmu celo pot do doma. Neverjetna toplina me je prevevala in želel sem objeti prav vsakega, ki je vstopil ali izstopil na moji poti do doma.

 

*

 

Berlin je mesto, ki živi z glasbo. Od vseh DJ-jev amaterjev, ki si tu poskušajo ustvariti priložnosti in sčasoma kariero, do kvazi-kantavtorjev, ki zabavajo domačine in turiste vsako noč na Warschauer Strasse. Tudi klubi seveda nikoli niso prazni.

Cimer mi je nekoč dejal, da obstajajo v mestu tudi tako imenovani “zaščiteni prostori”, kjer lahko na različne glasbene zvrsti poskušaš izrazno plesati. Povsem brez obsodb. Brez telefonov, brez smisla za čas. Prepusti se in uživaj.

Berlin je res fantastično mesto, če iščete vaš ritem. Vsakdo lahko najde svojo skupino, svoj predalček, kjer se bo počutil svobodno. In v tej svobodi nato diha z množico, deli svojo srečo z drugimi. Tako se ustvari neverjeten občutek povezanosti v svobodi. In sproščenosti.

Berlin zmeraj pleše. In mi, ki živimo tu in uživamo to mesto, plešemo z njim. Dan za dnem, od jutra do jutra.

Kako se časi spreminjajo. Včasih me ni bilo moč odgnati od doma. Danes sem v svetu. In tako zlahka diham. S polnimi pljuči.

 

*

 

Spal sem dve uri, več ni šlo. Po močni dozi kave sem se dokončno prepričal, da ne želim zapraviti prostega dneva v postelji. Zakaj so vikendi tako kratki? Z glasbo v ušesih sem se zato odpravil na sprehod v bližnji park.

Bilal me je poklical ob štirih. Da naj pridem k njemu na večerjo. Da bova skupaj kuhala. Seveda sem bil za. Hitro sem se stuširal in vzel buteljko rdečega vina, ki sem jo prav za take spontane priložnosti vedno hranil doma.

Kot vedno, me je tudi tokrat pričakal z močnim objemom. In kuskusom.

 

– “Vidim, da si že vse skuhal, nisi rekel, da boš potreboval pomoč?,” sem se mu nasmejal.

– “Saj jo potrebujem. Nekoga, da bo pojedel vse to,” mi je smeje odvrnil in prižgal radio. Jazz.

– “Romantika,” sem rekel in odprl vino.

– “Za zdaj. Potem bom dal kaj hitrejšega.”

Nazdravila sva. In se pogovarjala. Povedal mi je vse o tem, kako je kot mladostnik v času arabske pomladi, ki se je začela ravno v Tuniziji, moral sodelovati v tako imenovanih nočnih stražah. Sosede, je dejal, jetisti, ki je bil na straži, lahko pravočasno opozoril pred nasiljem.

 

– “In to niso bili nedolžni pretepi. Ljudje so si sekali prste z mačetami.”

– “Te ni bilo strah?”

– “V taki situaciji se s strahom naučiš živeti.”

Njegova mama, Nemka, je želela sto in večkrat pobegniti, a jo je njen mož, Bilalov oče, Tunizijec, vedno znova prepričal naj ostanejo. Saj bo kmalu konec. Pa ni bilo tako hitro konec. In z vsakim dnem je mama bolj in bolj želela nazaj v Münster, k svojim staršem, Bilalovi babici in dedku. Oče pa jo je prepričeval, naj se umiri, sprosti. Da jim ne bo nihče nič hotel, saj so politično neopredeljeni. Pa še ona, ki je Evropejka, njej pa res ne bi skrivili las.

Ona pa se je predvsem bala zaradi otrok. Bilala in njegovega Brata. Münster. Če bi ta mama vedela, da Münster čez nekaj let ne bo nič kaj bolj varen. Da bi se lahko ona, njen mož ali otroci znašli na poti neuravnoteženemu bebcu, Nemcu, ki se je odločil, da bo kar s kombijem pokosil nekaj nedolžnih ljudi. Morda bi ji bilo lažje. Zdaj je bila že pokojna. In vse to niti ni imelo več smisla.

Jazz je počasi prešel v nežno elektroniko, midva pa sva ostala pri drugem kozarcu vina. Bilal je nenadoma vstal in me prišel stresti za ramo. Nato je pograbil mojo roko in se odpravil na nežno puhasto preprogo pred kavč, na katerem sva ležala to jutro. Počasi sva se premikala v ritmu glasbe. Prepuščena ritmu. Vmes sva vsake toliko srknila vino. Kar ni bilo ravno najboljša odločitev, saj sem sčasoma začutil, kako me premaguje utrujenost. Dve uri spanca res ni bilo dovolj.

Na neki točki sem se odločil, da se zleknem. Ne na kavč, ampak kar na preprogo.

Bilal je odnesel kozarca in se vrnil z jointom ter se ulegel poleg mene. Kadila sva in tekmovala, kdo bo naredil čim bolj pravilen dimni oblaček. Sem omenil, da sem bil nekoč skorajda astmatik?

– “Bi se vpisal na plesni tečaj z mano?” me je nenadoma presenetil Bilal.

– “Ha…lahko! Veš, saj sem nekoč že plesal.”

– “Kaj pa si plesal?”

– “Standardne in latinskoameriške plese in hiphop. Pa salso.”

– “Uau. No, saj se ti vidi.”

– “Nehaj. Spet ne moreš biti objektiven, ker je bil alkohol posredi,” sem se mu nasmehnil.

– “Samo, da si sproščen.”

– “To pa sem. Kaj bi rad plesal z mano? Kakšne plese?”

– “Nevem, nekaj zabavnega. Bova videla.”

– “Ok.”

– “Nekaj časa ti dam za razmislek.”

– “Zakaj? Se ne bi odločila zdaj?”

– “Lahko. Ampak moram v Tunizijo k očetu čez nekaj dni veš. Na operacijo gre.”

Obrnil sem se k njemu.

– “Je vse v redu?”

– “Rak. Zgodnja faza. Ne skrbi. Vse bo v redu.”

– “Če ti tako praviš. Meni so nekateri bližnji umrli zaradi raka.”

Objel me je.

– “Ne skrbi. Sprosti se. Vse bo vredu. Ne vem, kdaj bom nazaj, ampak, ko se vrnem, bova kuhala, pila, kadila in plesala. Ne skrbi. Sprosti se.”

Ne vem, koga je skušal prepričati, mene ali sebe. Vdihnil sem še zadnji dim, ga pogledal in se poslovil.

 

*

 

Tokrat sem nalašč izstopil iz vlaka postajo prej. Pogledal sem okrog sebe, privil glasbo na glas, da mi je pokala v ušesih in med hojo po pločniku proti domu plesal po ritmu. Bilo mi je popolnoma vseeno, če me kdo vidi. Boki odprti. Sproščen.

 

30442955_10156158947529002_4734321072572224483_n

 

(Ne)kdo

Zadnje leto pred mojim slovesom Sloveniji, sva se z očetom precejkrat sprla. Skoraj vedno zaradi nepomembnih stvari. Kako leto poprej sva imela podobno epizodo z mamo. Naj to pripišem svoji nravi ali zgolj spremembam, ki se pojavljajo, ko starši, ki vstopajo v krizo srednjih let začutijo, kako jim nadzor nad otrokom spolzeva iz rok…ali še huje, da zdaj otroci prevzemajo vajeti do te mere, da postajajo to, kar so bili oni njim do zdaj – vodniki skozi življenje, njihovi učitelji in nevsezadnje pomembna opora v težkih časih?

Težko reči in morda na tej točki niti ni pomembno. Z očetom sva se precejkrat sprla torej in skoraj vedno zaradi nepomembnih stvari. Med drugim, naj ne uporablja pomanjševalnice mojega imena, ko me hoče poklicati. Nisem več otrok.

A enega najbolj nenavadnih sporov sva načela neko sončno nedeljo, ko sva se sprehajala po poti med sveto Katarino in svetim Jakobom. O psih, ki jih je za svojega prijatelja tisti dan sprehajala moja mama. Prav zato sem očeta povabil, da greva tudi midva na sprehod…a želel je drugam. Tudi prav. Polhograjsko hribovje je prav lepo. Tudi dan je bil lep. Le oče namrgoden.

– “Kaj te muči?” sem ga vprašal.

– “Ma včasih ne razumem ljudi.”

– “Zakaj?”

– “Si slišal mamo, kako je cuckoma ime?”

– “Ja. Charles in Henrik.”

– “Ja. Tako je. Charles in Henrik.”

– “Ne razumem, v čem je težava, ati.”

– “Ma…kaj ni to skrajno nihilistično? Da daš psu človeško ime?”

Postal sem. Še enkrat premislil, če sem prav slišal, kar je ravnokar rekel.

 

– “Nihilistično?”

– “Psi naj imajo imena za pse, ne pa za ljudi.”

– “Pa kaj je s tabo?” V hipu mi je zavrelo.

– “Kaj?”

– “Kaj pa je ime? Naj imata ime, kot ga pač imata. Poleg tega, psi so mnogim ljudem veliki ali celo prijatelji. Zakaj ne bi imeli človeška imena?”

– “Ker to ni prav.”

– “Prosim?”

– “Ni prav. V primeru Charlesa in Henrika pa še ponižujoče do kraljeve družine.”

– “Na glavo si padel.”

– “Mogoče. Ampak to ni prav.”

Vmes sva stišala ton toliko, da je srečna družina, ki se je vračala z nedeljskega potepa, lahko kar se da mirno šla mimo naju.

 

– “Pa kdo si ti, da odločaš, kaj je prav in kaj ne?” sem nadaljeval napad.

– “Ja no kaj, a bi bilo tebi prav, če bi ti z mamo dala neko butasto ime.”

– “Ne mešaj jabolk in hrušk.”

– “Ja no, povej.”

– “Iskreno me ‘boli’, kako bi mi bilo ime. Kaj pa je ime? Meni ime ne pomeni nič. Niti priimek. Niti status. Iskreno me ‘boli’. Važna je oseba za imenom.”

Do cerkvenega vrha nisva več spregovorila. Tudi med vožnjo na poti domov ne. Le enkrat sem zakričal pazi, saj se je pred križiščem nevarno približal avtomobilu, v katerem je pisalo Rok v avtu.

*

 

– “Myha, pridi na kavo.

Godino sporočilo me je prebudilo iz rutinskega pregledovanja številk v tabeli o letnem poročilu.

– “Pridem.” sem ji odpisal.

V kuhinji me je čakala močna črna. Rogljiček. In Goda.

– “Srce si veš,” sem se ji nasmehnil in ona meni nazaj. “Ampak te lahko nekaj vprašam? Zakaj moje ime pišeš z ipsilonom?”

– “Joj, oprosti.”

– “Nič narobe.”

– “Je, saj že pol leta delava skupaj.”

– “Nič narobe res, samo vprašal sem.”

– “No…potem pa naj ti pojasnim to takole…”

Objela me je in se mi nasmehnila.

– “Ti si moj, ha. Myha. Tako si te zapomnim.”

 

Prasnil sem v smeh, saj je bilo pojasnilo res srčkano posrečeno, in jo objel.

– “Res si srce, veš.”

– “No, daj, povej mi raje, kako si preživel vikend.”

In sem ji. V Schwutzu sva se nekje proti peti uri znašla v objemu drug drugega, z jeziki v ustih drug drugega. Običajno me parfumi ne odpeljejo v tretjo dimenzijo, a tu je bilo nekaj na njegovem vonju, zaradi česar sem se želel izgubiti v njegovih oblačilih in on se temu ni prav nič upiral. BIl sem nekoliko pijan. Ravno prav, da sem se sprostil in dovolil, da me je pohota navigirala. Bil je iz Izraela, natančneje Tel Aviva. V Berlinu le par dni.

 

– “Kako ti je ime?” me je vprašal, ko sva se nekoliko odlimala drug od drugega.

– “Je to sploh pomembno?” sem ga podražil. “Uživaj zdaj, v trenutku.”

– “Jaz sem…”

 

– “Prisežem”, sem dejal Godi, “da mi je trikrat ponovil svoje ime. Nisem si ga zapomnil. Žal. Sem si pa zapomnil njegovo telo, njegov vonj in to, da je prekleto dobro znal navigirati mojo bit skozi tisto noč.”

Goda se je smejala in me iskrivo gledala.

– “Skoraj bi..ali celo si…postal…his…ha?”

*

 

Še vedno mi je nenavadno, ko spim z moškimi, ki jim je ime enako kot meni.

 

*

– “Kako misliš, dal si odpoved in odhajaš delat nekaj drugega v Nemčijo?”

Moja edina še živeča babica je bila vsa iz sebe, ko sem ji povedal novico.

– “Pa tu si imel službo.”

– “Ja.”

– “In delal si kaj si študiral. In na karieri.”

– “Ja. Ampak srečen pa vseeno na koncu dneva nisem bil najbolj.”

– “Srečen. Pf. Lahko bi bil nekdo.”

Prezirljivo sem jo pogledal in molčal. Sem nekdo.

*

 

Dogovorila sva se, da se dobiva na pijači, saj se ni maral pogovarjati prek Tinderja, jaz pa tudi ne. Osebna komunikacija in srečanja v živo so mi bila vedno ljubša. A ker se nekako nisva uspela dogovoriti v treh dneh, ko sva si postavljala ure za večerno druženje, sva na koncu že vedela veliko drug o drugemu…komunikacije pač nisva želela prekiniti. Vedela sva, s čim si služiva plačo. Kam najraje hodiva ven. Da ima on rad travo, jaz pa niti ne. Da ima on rad pivo, jaz raje pijem vino. Da sem jaz iz Slovenije, pri njemu pa je bolj komplicirano. Nemčija, Francija, Tunizija. In podobne banalnosti.

In nato je končno prišlo do srečanja. Ljudi sodim po objemu in njegov je bil močan, zaradi česar si je že v štartu nabral velikansko prednost. Ker sva nato tri ure država še sila intelektualen pogovor, alkoholu navkljub, je moj interes zanj le še naraščal. In ko sva se nato poslovila in se dogovorila za naslednji zmenek…šele tedaj sem se zavedel…

 

– “Nisem te niti še vprašal po tvojem imenu.” 

– “Res nisi. Jaz pa se ti nisem predstavil. Kar je nenavadno. Običajno to prvo storim. Bilal.”

Močno me je objel še za slovo.

*

Bil sem nekdo in bil sem nekoč.

Še vedno sem nekdo, tukaj in zdaj.

In vsa imena v teh zapisih, razen moje, so izmišljena.

20180316_174028