Lov

Že od pojava prvega življenja smo živa bitja razvrščena v dve različni kategoriji

Lovci, pravzaprav plenilci so dominantnejši člen družbe. Lovijo plen z različnim orožjem, ukanami in zvijačami. Alfa lovec prvi ulovi plen.

Plen oziroma žrtve se skrivajo pred lovci. Bežijo, nagonsko, v strahu, se tudi borijo in na sploh uporabljajo vsa možna sredstva, da jih lovec ne bi ujel.

A občasno je plen šibek. Vabe, ki jih nastavljajo lovci, so preveč vabljive. Zvijače in orožje, ki ga uporabljajo, pa je premočno.

To še ne pomeni, da je lovcu lahko. Plen se mu lahko smili. Lahko pa je tudi premočan za lovca. Ali pa ga zgolj ukane.

Lovec ve, da je njegov cilj ujeti plen. Ne bo se predal. Če bi se, bi opustil svojo vlogo in svoje poslanstvo.

Tudi plen ve, da je njegova usoda, da bo nekoč ujet. A ne bo se zlahka predal,

Od pojava življenja se ni veliko spremenilo. Še danes (se) lovimo.

 

*

PONEDELJEK

– “Ta vikend gremo ven, kajne? Na lov!”

Z Davidom sva bila na kosilu v kitajski restavraciji. Smrdelo je po zažgani čebuli in vedel sem, da bom moral vse, kar sem tisti dan nosil na sebi, nemudoma oprati, ko pridem domov.

– “Kje je še vikend David, lahko počakaš, da najprej mine teden? Jaz sem star, ne morem ti nič obljubljati.”

– “Pusi. Varčuj z energijo čez teden.”

– “Ma daj, čisti penzionist bom. Sem hotel na koncert jutri pa…seveda je razprodan.”

– “No vidiš, ne jamraj. V soboto greva ven. Pika.”

Zavzdihnil sem in natakarica, ki nama je ravno prinesla račun, je zaskrbljeno vprašala, če je kaj narobe.

– “Nič, nič,” sem odvrnil. “Malo vode pa morda vseeno bi.”

David je zavil z očmi.

– “Vode. Bravo.”

– “Jaz še delam danes David, pa ti?”

Namuznil se je. Natakarica nama je prinesla dva kozarca vode in drobiž. Ter dva piškotka s sporočilom – za srečo. Seveda sva ju takoj odprla.

– “Moj pravi, da se naj večkrat pogledam v ogledalo in si rečem, da sem fantastičen,” se je smejal David.

Samovšečno. A res je to pisalo. Pogledal sem še sporočilo mojega piškotka.

Vedi, kaj hočeš. Če ne, se boš moral sprijazniti s tem, kar boš dobil.

Kaj za vraga naj bi to pomenilo?

*

TOREK

Dan se je vlekel, brez kraja. Dokler se ni na Facebooku pojavilo sledeče sporočilo.

Imam karto za koncert, na katerega si želel iti.

Zazeval sem. To se pa redko zgodi. Pričel sem odpisovati mladeniču s turškim imenom na drugi strani.

Hvala! A zdaj imam že druge načrte. Cenim pa, da si me kontaktiral. Morda drugič?

Hehe, naslednjič mene ne bo na koncertu.

Ok…

Kaj hočeš reči? Si le na kratko v Berlinu?

Ne, ampak nimam toliko denarja, da bi ga kar tako zapravljal za koncerte.

Tudi jaz ne. No…ostaniva v kontaktu?

Seveda. Jaz sem te vprašal za koncert, zdaj si ti na vrsti.

Se je to ravnokar zgodilo? Popoln neznanec. A sprejel sem igro.

Izziv? Sprejmem. Greva torej na koncert, ali kaj drugega?

Preseneti me.

Srčni utrip se mi je pospešil in šel sem podrobno preveriti njegov profil. Ime mu je bilo Mert.

Dogovorjeno. Sva na vezi.

Sva.

*

SREDA

Ni mi dalo miru. Ni. Zato sem mu pisal.

Kako je bilo na koncertu?

Dokaj hitro, on nazaj.

Zelo dobro, najboljši koncert v mojem življenju verjetno.

Lepo! Jaz komaj čakam njihov album.

Tudi jaz. Škoda, ker nisi prišel.

Kaj? Še vedno?

Ja, bil sem na poslovilni zabavi.

Res sem bil.

Oh! Razumem.

Ampak daj…se dobiva en dan? V nedeljo?

Nedeljo? Izbral si najhujši dan.

Zakaj? Boš zmačkan?

Hehe…bom pa v petek na Ku’dammu.

Ok.

Se mi pridružiš tam?

Delam do šestih, oprosti…potem? Ali pa kak drug dan?

Brez odgovora. Takrat se seveda še nisem zavedal, da se je pravkar pričel lov.

 

*

ČETRTEK

Medtem, ko sem spal, mi je ob dveh zjutraj poslal odgovor.

Zvečer bom v petek na vinu s prijatelji. Imaš kak odmor za kosilo?

Haha, na vino si me dobil. Bravo. Kolega vinopivec. Em…ja…ob dveh ponavadi.

Ok. Ti jutri sporočim, če mi bo uspelo priti.

In nato še.

Hej…morda te sprašujem preveč, ampak…kje živiš?

Na Ostkreuzu. Ti?

Pankow. Daleč sva.

In niti ne.

Ja.

*

PETEK

Bil sem neučakan.

Kaj potem pravi tvoj koledar za danes?

Ne bo mi uspelo…oprosti. Sram me je priznati, a šele dobro sem se zbudil.

Ura je bila dve. Res je bilo očitno, da je študent.

Brez skrbi. Še vedno se lahko slišiva za nedeljo, če si premisliš.

V glavi sem namreč imel lov, ki sva ga z Davidom načrtovala za naslednji dan, torej soboto.

Sicer pa, naj te ne bo sram, da si dolgo spal. Jaz bi tudi, z veseljem. Si žural?

Ne, prijatelj je bil na obisku. Samo pogovarjala sva se. A sem šel pozno spat.

Hehe, ok. Kaj boš počel danes potem?

In spet nič.

*

SOBOTA

Spet njegovo sporočilo sredi noči.

Hej, očitno bom šel danes na Ku’damm. Imaš kakšne načrte, kako boš preživel dan?

Deset ur kasneje, moj odgovor.

Oprosti, spal sem. Nimam načrtov. Kaj predlagaš?

Dve uri kasneje njegov odgovor.

Ojoj, ravno sem se zbudil. Mislim, da sem včeraj popil preveč vina.

Vina ni nikoli preveč.

Hehe. Ravno zajtrkujem.

Počasi. Jaz bom šel ven.

Len sem.

Tudi jaz.

Kaj boš kupoval?

Kupiti moram hrano. In še nekaj drugega.

Njegovo sporočilo uro kasneje.

Ravno sem šel od doma. Kmalu bom tam.

Na Ku’dammu?

Tako je.

Potrebujem 15 minut, nato pa bom šel.

Še nisi šel?

Ah? Kako, kdaj, si mi kaj rekel, kam naj sploh pridem?

Lahko se dobiva na Alexanderplatzu?

Jaz sem zdaj že tu. Nimam veliko časa.

Škoda. Počutim se kot v tistem filmu “Ujemi me, če me moreš”, v katerem igra Leonardo di Caprio.

Ja. Oprosti Moram do prijateljev kasneje.

Pa drugi dan.

Preoblekel sem se in odpravil ven. Odločil sem se, da bom kupoval le najnujnejše stvari, saj sem hotel varčevati z energijo, ki jo bom potreboval za večer. David mi je obljubljal nepozaben žur. Sem rekel žur? Lov.

Na Alexanderplatzu sem odšel v drogerijo in nato še po kruh, nakar…sporočilo.

Kje si zdaj?

Na Alexanderplatzu.

Lahko sem tam čez 20 minut. Si za?

Očitno sva se lovila. A kdo je bil lovec? In kdo plen?

Za?

Pridem. Ne morem verjeti, da to počnem. Ampak lahko pridem. 18 minut.

Te počakam.

Prav. Nimam veliko časa sicer.

Vseeno.

Srčni utrip se mi je pospešiil. Kdo še to počne? Kdo je on? Kdo je ta oseba, ki me je tako nič hudega sluteč zvabila v past? Z le nekaj potezami, misterioznostjo in predvsem…karakterjem. Z veseljem sem se pustil ujeti. Z veseljem. Sploh pa zato, ker tega ljudje ne počno več danes. Dejansko se bo potrudil za plen. Ali zgolj…padel v mojo past?

Nestrpno sem ga čakal in mu napisal, kaj nosim.

20 minut kasneje se je res pojavil pred menoj. Smejoč se me je pozdravil. In objel. Ulovil me je. Ujet sem. Čustva so me preplavila od konic prstov na nogah pa vse do glave. Zunaj je bilo mraz, a meni je bilo toplo.

Spustil me je toliko, da sem si lahko ogledal njegov lep obraz, nato pa še enkrat objel.

– “V Turčiji se vedno objamemo dvakrat veš,” mi je dejal. In nato še: “Oprosti, res nimam veliko časa. A tu sem.”

Odšla sva na sprehod, mrazu navkljub. In v dvajsetih minutah sem o njemu izvedel res mnogo stvari. Da študira politologijo. Da ima rad jezike. Ter vročo čokolado. In filme Yiorgosa Lanthimosa. Najljubši mu je Jastog. Distopični film o lovcih na nemočan plen, živali, ki so izgubile boj, saj so pokazale, da imajo čustva in so torej šibke.

Bilo je popolno. Ujel sem se. Z veseljem.

– “Nisi rekel, da imaš zgolj 20 minut?”

Tako sem ga vprašal po tem, ko sem opazil, da je minila že več kot ura odkar sva se srečala in odpravila na sprehod.

– “Sem prijatelju napisal, da bom zamudil, ne skrbi…me pospremiš na tramvaj?”

In sem ga. Poslovila sva se tako, da sva se dvakrat objela.

*

ŠE VEDNO SOBOTA

– “Pij, daj, da boš pripravljen na lov!”

David mi je prinesel vino, ki je res lepo teklo po mojem grlu. Nakar mi je zavibriral telefon. On. Lovec. Ali plen?

Greš na kak žur danes?

Ja, ravno sem na poti.

Hehe, uživaj!

Hvala. Upam, da ne bo premraz. Zagotovo bo vrsta, da bomo lahko prišli v klub.

Tako si izbral.

Kaj misliš s tem?

Ja…lahko bi prišel k meni.

Kaj? Nikoli me nisi povabil. Pa še…prijatelja imaš na obisku.

Ne več. Zdaj sem sam.

Ah. Nisem vedel.

Nisem ti povedal. Oprosti. Bom gledal film.

Katerega?

Lov. Danski. Morda ga poznaš.

Poznam. Dober film.

Me veseli, da tako praviš. Ah…ne maram biti sam.

Škoda. Pridi ven?

Ne.

Ok.

*

SOBOTA…ALI BOLJ VERJETNO NEDELJA ZJUTRAJ

Rahlo pijan sem se naslanjal na steno medtem, ko je David poleg mene pustil, da ga otipava deset let mlajši fant.

Kako je na žuru?

Dobro. Kakšen je film?

Odličen je bil. Sem ga že pogledal.

Me veseli.

Lepo žuraj.

Hvala.

Ni mi dalo miru. Nihče v klubu mi ni bil všeč. Pravzaprav sem celo noč mislil samo nanj. In na to, kako me je ujel.

Res sem vesel, da sva se srečala danes.

Res?

Ja. Zelo simpatičen si.

Hvala.

Spomnil sem se sporočila v piškotku, ki sem ga dobil v kitajski restavraciji. Vedi, kaj hočeš. Če ne, se boš moral sprijazniti s tem, kar boš dobil.

Upam, da ne misliš kaj čudnega o meni, ker sem šel na žur.

Ne, zakaj?

Nevem…ker žuram…namesto, da bi bil doma. Niti mi ni kul.

Sem ti rekel, da bi lahko prišel.

Vem. Prijatelji.

Vem.

Upam, da tvoje vabilo ni bilo enkratno.

Hehe. Živiš sam?

S cimroma. A delata med vikendi.

To pomeni, da lahko nocoj iz kluba pripelješ koga domov?

Ne bi. Nisem tak človek. Imam pa vročo čokolado.

Lahko pridem?

Kadarkoli.

Ok. Bom videl, kdaj bom jutri odprl oči.

*

NEDELJA

Takoj, ko sem se zbudil sem pogledal na telefon. Njegovo sporočilo je prišlo uro kasneje.

Danes ne bo šlo. Grem na en rojstni dan, sem mislil, da se bom prej zbudil.

Ni problema.

Sesul sem se vase in šel nazaj spat. Želel sem si, da bi me ujel. Že spet.

Ko sem se zbudil, sem se odločil, da poiščem več informacij o njem. Našel sem video v katerem je nastopal kot aktivisti. Poslušal sem, kako govori o integraciji beguncev v turško družbo in čutil, kako ga vedno bolj in bolj hočem. Ujeti?

Nazadnje sem objel prenosnik. In nato še enkrat zavrtel video.

*

PONEDELJEK

Kako si danes?

Njegovo sporočilo, tokrat zgodaj zjutraj.

Delam. Upam, da preživim do šestih.

Jaz tudi. Upam, da preživiš.

Hvala, hehe. Moraš na faks?

Ja.

Osem ur kasneje sem mu odpisal.

No…preživel sem.

Čestitam.

Hvala. Kako si ti?

Malo pod stresom. Imam štiri roke za esej, v petek odhajam v Istanbul za tri tedne, ker imamo počitnice na faksu.

Oh, škoda. Sem upal, da se še kaj uloviva ta teden.

Morda.

Danes imava še nekaj ur…

Nič.

Raziskoval sem, kako drage so letalske karte za vikend lete Berlin-Istanbul. Hotel sem ga ujeti. Ali se mu pustiti, da me ujame?

In nato njegovo sporočilo.

Napiši mi naslov in pripravi mi vročo čokolado.

Brez prosim ali kaj podobnega. Seveda sem mu odgovoril. In nato on meni,

Čez dvajset minut pridem.

Pograbila me je panika. Naglo sem pospravljal stvari in razmišljal – sem lovec ali plen? Po eni strani sem se počutil ujetega – in še sam sem ga povabil k sebi! Po drugi strani pa je on dal pobudo. On se bo pustil ujeti. Sem bil torej lovec?

Pozvonil je pol ure kasneje. Se opravičil za zamudo. In me dvakrat objel. Tako to počno v Turčiji.

Pripravil sem mu vročo čokolado.

Seveda je ni spil. Dejal je, da je utrujen in me prosil, če se lahko uleže na mojo posteljo.

Seveda mu nisem oporekal. Tudi, ko mi je rekel, naj se uležem k njemu in mu delam družbo, čeprav sem vedel, da je to past. Zavestno se bom pustil ujeti.

Seveda ni trajalo dolgo, da se me je začel dotikati, da sem se privil k njemu, in da sva oba pokazala, da v tej bitki nihče od naju ne misli popustiti. In hkrati oba.

*

TOREK PONOČI OZIROMA ZGODAJ ZJUTRAJ

Ležala sva na postelji, prepotena. Z levo roko me je objemal, jaz pa sem se s prsti desnice počasi sprehajal po njegovemu kosmatemu oprsju. Kako tipično kosmat je bil za Turka.

– “Mislim, da bom počasi šel.”

Pogledal sem skozi okno in v soju ulične luči opazil, da je pričelo rahlo snežiti.

“Ok.”

– “Upam, da mi ne boš zameril, kar ti bom zdaj povedal. Pravzaprav nič ne iščem.”

Stisnilo me je,a  zadržal sem se.

– “Ok.”

– “In hočeš slišati še nekaj smešnega?”

– “Tudi smešen znaš biti?”

Nasmehnil se je, se nagnil in me poljubil.

– “Moj prvi si bil.”

– “Kaj? Res?”

– “Zakaj bi si kaj takega izmislil?”

– “Ne vem.”

– “Torej.”

– “Uau.”

– “Kaj?”

– “Nič, samo…presenečen sem.”

– “Zakaj, ti delujem izkušen?”

– “Bil si dober.”

– “Ti tudi. Zelo.”

– “Me veseli.”

– “Mene tudi. Ničesar ne obžalujem.”

– “Jaz pa težko dojemam. Kako sva prišla do te točke. Začelo se je s koncertom.”

Spet se je nasmehnil.

– “Ne razmišljaj preveč.”

– “ Ne bom. Ampak, ker si sladek, te bom v telefonu shranil kot turški med.”

Ležala sva tako še nekaj časa na postelji, prepotena, in se smejala. Če bi pot zamenjal s krvjo, bi bilo kot po koncu silovitega divjega lova ali kot po silovitem boju. Kdo od naju je bil lovec in kdo je bil plen? Nič mi ni bilo več jasno.

Nato me je še enkrat objel, se oblekel in odšel.

Čez pol ure sem dobil sporočilo.

Žal mi je, da nisem prespal. Še se bova videla. Verjetno.

*

Od pradavnine se ni veliko spremenilo. Še danes lovimo. In se lovimo. Le da vloge, ki so nam dane, niso več čisto jasno definirane. Kdo je lovec? In kdo je plen? Smo lahko istočasno oboje? Se želimo ujeti?

27788093_10155991661719002_426677163083056940_o

Advertisements

Babilon

V Berlinu živi približno 600.000 ljudi, katerim nemščina ni materni jezik. Tujcev torej, priseljencev, pribežnikov, prišlekov.

V Berlinu nas je približno 20 odstotkov tistih, ki smo v to mesto prinesli svojo kulturo, jezik, navade, običaje. 20 odstotkov tistih, ki vsak dan bolj prispevamo, da Berlin postaja Babilon. Bojda je največja težava starih Berlinčanov te dni to, da v nekaterih kavarnah niti ne morejo več naročiti kave v nemščini, saj jih barista, praviloma hipster iz premožne družine, ki mu starši financirajo bivanje, saj je njegov oziroma njen cilj v življenju uspeti kot DJ, lahko ogovori zgolj v prvem, še vedno najbolj rabljenem tujem jeziku, angleščini.

Ko se človek tako sprehaja po mestu mu v razponu enega kilometra v levo in desno uho penetrirajo besede v španščini, grščini, francoščini, srbščini in še in še.

Babilon. Gospod je zmešal jezike in jih razkropil po vsej zemlji.

A pozabil je na en jezik, ki ga še danes vsi vsepovsod govorimo in razumemo.

 

*

 

Z Davidom sva sedela v baru Saint Jean in pila vino. Čisto običajen delovni dan je bil. Morda morava nehati toliko piti?

– “Scat moram piki, takoj bom,” je rekel in odbrzel.

– “Pazi, da te kdo ne zadrži,” sem mu zabrusil. Ni me slišal.

Na hitro sem pogledal na uro na telefonu in med tem ujel, da me iz levega kota opazuje fant, ki je moral biti res mlad. Precej mlad. Kaj dela zunaj na čisto običajen dan? Moral sem se obrniti.

– “Na zdravje,” sem mu rekel. Trknila sva – jaz z vinom, on s pivom.

–  “Čin,” mi je odvrnil v nemščini. “Dominik.”

– “Ah, pristen Berlinčan z Berliner Kindlom, vidim.”

– “Nisi ravno zadel, iz Albanije sem, ampak študiram tu. Pivo pa…zaradi opravljenega izpita.”

– “Izpita? Koliko pa si star mucek?

– “21. No, 22 bom.”

 

Simpatičen je bil, zato sem naredil nekaj, kar vedno naredim v tej situaciji. Poflirtal sem na svoj način.

 

–  “Aha, čakaj samo malo…telefon…”

 

In hitro zguglal tisto kar sem potreboval. Na zdravje, v albanščini. Še enkrat sem dvignil kozarec.

 

– “Gëzuar!”

– “U, obvladaš,” je rekel in se mi zasmejal.

 

Pomežiknil sem mu in mu pustil številko, saj sem videl, da David prihaja nazaj iz WC-ja. Škoda, ker se ni nekoliko dalj zadržal.

 

*

 

Na vlaku domov sem poslušal par, dva moška, ki si je nekaj pripovedoval v hebrejščini. Oba sta bila zelo lepa, a kovček ki ga je imel vsak od njiju med nogami je izdajal, da sta turista.

Berlinčani so turisto-fobi. Tega pojava dolgo nisem razumel, saj bi z ekonomskega vidika moralo biti vsem popolnoma jasno, da lahko mesto s pomočjo turizma zgolj raste in se razvija.

A zbanalizirajte zdaj to situacijo na čustva. V najpohotnejšem mestu na svetu se znajde oseba, s katero preživite nekaj izjemno lepih trenutkov, kasneje pa izveste, da se bo ta oseba že čez dva dni, tisoče kilometrov stran, na isti način razdajala in predajala nekomu drugemu.

Če si želiš v življenju več kot le hipne ekstaze, je zgoraj opisana fobija zgolj stvar preproste matematike.

 

Še naprej sem poslušal par, ki se je pogovarjal v hebrejščini. Seksi jezik, ni kaj.

Ugotavljam, da če že ne bi uspel najti najbolj seksi jezika na tem svetu – konkurenca je  namrečprecej huda – potem je gotovo, da obstaja glas, za katerega lahko rečem, da je najbolj seksi. In zanj imamo v slovenščini – ne me narobe razumeti, naš jezik je romantičen zaradi dvojine, nikakor pa ne seksi – celo svojo črko.

To je Š.

 

Izraelski par si je ogledova, zemljevid in proučeval, kam mora priti. Posegel sem vmes.

– “Shalom.”

 

Pogledala sta me in se nasmehnila ter odzdravila. Nadaljeval sem v angleščini.

– “Potrebujeta pomoč?”

 

Res sta jo potrebovala. Kako priti do letališča. Na hitro sem jima moral razložiti situacijo, saj sta bila tik pred tem, da sta morala zamenjati železniško postajo. Ko sta skočila iz vagona, mi je zabrnel telefon.

 

– “Përshëndetje!”

 

In nato v nemščini dalje…Dominik tu. Poprej sva se spoznala.

Poslušal sem izgovorjavo albanskega pozdrava. Peršendetje. Š. Seksi.

 

*

 

Naslednji dan sem med malico odtaval v največjo knjigarno v Berlinu. Sem se večkrat pridem namenoma izgubit. Gledam knjige in razmišljam, katero bi kupil.

Obožujem knjige. Obožujem obračanje listov, obožujem vonj po svežem tisku, skoraj bolestno obožujem tudi drsati s kazalcem po robu papirja pa čeprav se zavedam, da obstaja velikanska možnost, da se bom urezal, da me bo to peklo in da bo morda kapljica moje krvi padla na brezmadežno bel papir. Vedno se potrudim, da se to ne zgodi. Če se urežem, sesam svoj prst.

Pogled se mi je tokrat ustavil na knjigi, ki je predstavljala nekakšno zbirko neprevedljivih besed. Platnica je omenjala besedo Fika, ki v švedščini označuje popoldanski obred s kavo in tortico. Pa danski Hygge, izraz za občutek, ki ga doživimo, ko nam je udobno. In pa Warmduscher, nenavadni nemški izraz za slabiča. Za hip sem pomislil, če ni od tu prišla v rabo tudi slabšalna slovenska beseda za homoseksualno usmerjenega moškega, ki je stereotipno slabič, to je toplovodar.

Knjigo sem seveda kupil. Ob povratku v pisarno sem jo odvil in se odločil, da jo bom odprl na sredini, kjer pač bo.

In ker se je vesolje tudi tokrat, kot že večkrat poprej odločilo, da se bo igralo z mojo glavo, sem seveda knjigo odprl na neprevedljivi portugalski besedi. Saudade.

 

*

 

Odšel sem v kuhinjo po kavo in spotoma na hodniku srečal Luisa. Govoril je po telefonu. Ujel sem le eno besedo. Beijo. Beišo. Poljub po portugalsko. Prekleti seksi š.

Preglasni kavomat je bil kriv, da me je skoraj kap, ko se mi je prikradel za hrbet in me močno prijel za desno ramo. Ne mi tega delat. Ne mi tega delat. Ne mi tega delat, eksplodiral bom!

– “Kako si,” me je vprašal. “Sem te videl, pa sem se ravno moral s partnerjem nekaj pogovorit.”

Seveda.

– “Dobro sem. Ravno sem kupil eno knjigo neprevedljivih besed.”

– “Ja?”

–  “Ja. In čisto slučajno sem notri našel eno portugalsko.”

–  “Katero?”

–  “Saudade.

–  “Veš, kaj pomeni?”

–   “Ne.”

–  “Saudade je težko opisati. A če poskusim…to je občutek, ko vemo, da ljubimo nekaj, česar več ni. Ali pa še bolje, nekaj, kar nam je nedosegljivo. Me razumeš?”

Oseba, ki bi se ji tukaj in zdaj podredil in zanjo naredil vse. A ima fanta že šest let in nič ne morem narediti, da bi bilo drugače, da bi ga lahko imel. Da, razumem.

 

– “Luis, mar nisi rekel, da me boš naučil nekaj portugalščine?”

–  “Seveda te lahko.”

–  “Začneva danes?”

– “Prav. Greva na pijačo po službi.”

–  “Vino?”

–  “Malo sem prehlajen. Čaj?”

–  “Com gengibre?” Od kod je to prišlo in kako sem tako hitro preklopil niti ne vem. Z ingverjem, sem ga vprašal. Po portugalsko.

– “Não. Com mel.” Ne, z medom, odgovori.

– “Bom” Dobro.

– “Sim, me preciso neste momento. Teu Português está bom” Da, to ta trenutek potrebujem, je rekel in pohvalil mojo portugalščino.

Če bi vedel, kaj potrebujem jaz. In da je on motivacija, da sem se začel učiti tega jezika.

–  “Obrigado. A sorte.” Hvala. Do večera.

–  “Sim.” Da.

Zakaj je ta jezik tako prekleto seksi?

 

*

 

Če bi si lahko izbral en rek, ki bi ga uporabil za vodilo v življenju bi to bil, da je jezik kot ključ, ki odpira vrata v nove svetove. Tistim, ki potujemo in smo navdušeni popotniki je jasno, da nekaj preprostih fraz v tujem jeziku lahko popolnoma spremeni pogled ljudi na tujca, prišleka. Zdaj nisi več invaziven tujek, ki se je pojavil v njihovem življenju, zdaj si nekdo, ki je pokazal interes, nekdo, ki se želi vključiti v družbo, povezati, biti del skupnosti.

Če kaj obžalujem v življenju je to, da nisem študiral jezikov. Še posebej zdaj, ko živim in delam v Babilonu.

 

*

 

–          “Tudo bem?” ga pozdravim na izhodu.

–          “Sim.

 

V najbližji kavarni sva z Luisom sedela več kot tri ure. Učil me je izgovorjave in besed, ter se smejal mojim napakam. Gledal sem ga, poslušal in se zdrznil prav vsakokrat, ko je izgovoril katero besedo ali frazo s Š-jem.

 

–          “Daqui a uns dias estarás fluente em Português,” mi je rekel na koncu. Nekega dne, če bo šlo tako naprej, boš tekoče govoril portugalsko.

Če bo šlo tako naprej. Gre lahko tako naprej?

 

–          “Espero que sim.” Upam, ja. Upanje umre zadnje.

–          “Diverte-te.” Uživaj, me je pozdravil in objel.

 

Na vlaku domov sem poslušal fado. In čutil saudade. Grenko-sladko prijetno-neprijetno bolečino.

 

*

 

Nov dan je bil v Babilonu. Peljal sem se z vlakom na delo in poslušal lekcijo iz portugalščine, nakar mi je zavibriral telefon, na zaslonu pa se je pojavilo obvestilo za prejeto sporočilo na eni izmed aplikacij, ki jih uporabljam. Na drugi strani simpatičen, a neznan obraz. In v nemščini zapis.

 

– “Vidim, da praviš, da se učiš tudi turško. Morda ti lahko kako pomagam.

 

Nasmehnil sem se. Uporabil bom vabo.

 

–  “Povej mi, kako v turščini vprašaš fanta, če bi se dobila?”

–  “Benimle buluşmak ister misin?

 

Zagrabil je.

 

–  “Hvala. Sprejmem.”

 

Nazaj sem dobil tri smejkote in sledeče sporočilo.

– “Flirtat pa res znaš. Bi se torej dobil z menoj nocoj?”

 

*

 

Jezik je ključ, ki odpira vrata v vse svetove. Najlažje, verjemite mi, se jezikov naučimo s flirtanjem. In ja, če se nam kdaj zalomi, vedno lahko uporabimo eden in edini jezik, ki nas še danes povezuje v Babilonu – čustva.

 

20180204_182953

 

 

Instantnost

Pred dnevi sem bral zanimiv zapis, ki je razpravljal o razliki med samoto in osamljenostjo. Arbitrarno sta bila koncepta razmejena takole: osamljenost je nekaj, kar doživimo neželeno in nas moti, osamljenost je, ko si želimo bližine, nekoga ali nekaj v življenju, da nam da občutek, da nismo sami. Samota, po drugi strani, je nekaj, kar je stvar izbire, ko želimo biti sami, denimo s svojimi mislimi in je za razliko od osamljenosti, tudi bolj kratkotrajne narave. Ljudje smo pač (žal) družbena in družabna bitja, ne glede na to ali smo introvertirani ali ekstrovertirani, in potrebujemo sočloveka. Za življenje, za preživetje.

Ali to po drugi strani pomeni, da nujno potrebujemo tovrsten sočloveški odnos bolj ali manj formalno potrditi z nečem, kar imenujemo veza? Nikakor ne. To je čisti družbeni konstrukt, nekaj proti čemur sem se vedno in se vedno bom upiral. Naša družba nas na podlagi vzorcev iz preteklosti stalno sili, da si (po)iščemo tisto eno osebo, s katero bomo zapečatili svoje življenje, da le ne bomo nikoli več osamljeni.

Vse lepo in prav, dokler ne pride do točke, ko človek spozna primere uklanjanja do skrajnost. Denimo, ko punce fant tepe, a saj drugače je pozoren in dobro zasluži in vem, da bova imela dobro prihodnost in lepo družino. Ali pa, ko tista prva ljubezen popolnoma razvodeni in se pojavijo varanja ali zgolj nekonstruktivno in razdirajoče ljubusumje, ki nima nikakršnih realnih temeljev.

Že res, da si bojimo biti osamljeni, a vprašanje je tudi, ali znamo biti sami?

*

Z Anno sva se uspela ujeti na kavi med njeno službeno potjo.

– “Je bila dolga iz Frankfurta?”

– “Ne…ampak mi preseda počasi tole neprestano potovanje gor in dol in iz države v državo.”

– “Čemu?”

– “Nimam pravega življenja. Imela bi fanta, družila bi se z ljudmi…ne gre.”

– “Razumem.”

– “Veš, da sem si Tinder naložila zadnjič? In imela grozljivo izkušnjo.”

– “Kaj je bilo?”

– “Najprej sem imela popolnega moralnega mačka. Kako zoprna je ta aplikacija. Desno, če ti je nekdo všeč. Levo potegneš, če ne.”

– “Tako deluje ja.”

– “Ampak res je vse na videzu. Kar groza me je, ko pomislim, koliko ljudi je recimo pri meni reklo ne.”

Čedna je. Dvomim, da je veliko tipov rekla ne.

– “No, in?”

– “No, na koncu sem našla nekoga. Dogovorila sva se, da greva na večerjo. A, ko sem prišla v restavracijo, je on svoje že pojedel.”

– “Kaj?”

– “Resno. Potem sem jaz naročila svoje, ker sem bila lačna, razdelila sva račun in potem…”

– “Te je hotel poljubiti in peljati domov?”

– “Ne, še huje. Hotel me je odpeljati v teater. Rekel je, da ima že kupljene karte. Seveda sem mu rekla, da ne. Vztrajal je, češ, da je kupil karte. Psihič. Sem upala samo, da mi ne bo še kakšno sceno naredil.”

– “Uf, kar hudo, a če te tolaži, vsi imamo grozne zgodbe s Tinderja.”

– “Res?”

– “Seveda. Meni je recimo nedavno pisal tip, ki je bil čisto simpatičen. Po retoriki sami sodeč se mi je zdel, da bi lahko bilo čisto ok, zato sem sprejel tudi njegovo vabilo, da pridem k njemu. A potem je bil tako živčen, da pač…nisva. Nisem mogel, mislim, da se mi je to zgodilo morda prvič ali drugič, ampak…ne. In veš kaj mi je dejal? Super, potem pa me pusti samega…mislim, ja, kot praviš…psihiči…še dobro, da sem mu uspel pobegniti.”

Pogledala me je in globoko zavzdihnila.

– “Ampak meni se res ne da. Prestara sem za to. Za te igrice. In premalo časa imam. Stalno delam, moram delati 40 ur tedensko in potem, ko si zaželim vsaj en lep trenutek na teden, takole. Zakaj? Zakaj je tako težko?”

– “Ne vem. Ampak lej, bolje tako.”

– “Ja, samo upram, da ne bom potem pri petdesetih še zmeraj sama in si želela, da bi v življenju manj delala in več delala na iskanju partnerja.”

Ne smemo biti sami, sploh po tridesetem. Ker nas bo družba izobčila. Z nami je pač nekaj narobe.

 

– “Ne sekiraj se, tvoje življenje je. Uživaj v njem.”

Resno sem mislil. A sem v to tudi verjel? Težko je včasih verjeti, da nekje na tem svetu je sorodna duša zate. In zakaj naj bi bila le ena? Navsezadnje je tudi koncept monogamije popolnen konstrukt. V zgodovini smo imeli številne primere poligamnih družb, ki so dobro uspevale.

 

– “Ja dobro, ampak zavedaj se, da je pri nas problem še biološka ura.”

Bil sem tiho, ker bi me sovražila za to, kar bi ji lahko odgovoril. Biološka ura je izjemno sebična percepcija materinstva oziroma starševstva. Živimo v času, ko so tehnološki premiki omogočili, da lahko eliminiramo strah biološke ure. In poleg tega, posvojitve. Zakaj bi v svet, kjer nas je že tako preveč, prispevali še eno dušo, ko pa bi jih lahko toliko rešili?

Seveda ne vsi. Meni, recimo, bi lahko  zaradi moje identitete očitali na vsakem koraku, da otrok potrebuje mamo in očeta za normalen razvoj. Če bi mi sploh dovolili posvojitev. A kaj pravite na to, da ta otrok potrebuje tudi topel in varen dom, ki bo poskrbel za njegovo zdravje in obstoj? Je to vse drugotnega pomena? Nekaterim, ki se še vedno držijo zakoreninjenih družbenih konstruktov očitno – ja.

 

–  “Vse bo dobro.”

– “Vem. Trenutno sem le zelo osamljena. In tale zima pri tem nič kaj dosti ne pomaga.”

 

*

Ali me je česa zares strah? Da. Strah me je, kadar sanjam o smrti. Strah me je, da nekoč ne bom imel nikogar, ki bi ga lahko objel, ki bi se ga lahko dotaknil. Strah me je, da nekoč ne bo nikogar več, ki bo dihal z mano, ob meni, za mano, da nekoč ne bom nikogar več videl, nikogar, ki bi mu odstopil sedež na vlaku, nikogar, ki bi se mu nasmehnil in ki bi me spravil v smeh, nikogar, ki bi me slišal, nikogar, ki bi me videl, nikogar, nikogar, nikogar, nikjer.

Strah me je, da bodo nekoč vsi ljudje mene podrsali v levo. Ali pa, da bom jaz podrsal njih. Nihče ni dovolj dober in jaz nisem dovolj dober za nikogar. Da, priznam, strah me jei, da bomo v skrbi za naš individuum pozabili, kako pomembna je bližina. Strah me je, da bo nekoč egoizem prevladal in se bomo kar naenkrat vsi zbudili osamljeni. Naokrog bomo drug mim drugega hodili kot zombiji – iščoč sočloveka.

*

 

– “Pogrešam Luco.” David se je naslonil na mojo mizo in me gledal.

– “Lagal ti je, David.”

– “Vem. A lepo bi se bilo s kom crkljati. Zima je pač čas za to.”

–  “Bom te jaz crkljal, če bo zares huda sila,” sem mu pomežiknil in ga prisilil v nasmešek.

 

*

 

Včasih sem sam. A to še ne pomeni tisto drugo. Nisem osamljen. Nasprotno, daleč od tega, uživam, tudi ko takole pišem o svojih strahovih. Berlin mi je predstavil toliko zanimivih ljudi, da ne samo, da nisem nikakor osamljen, tudi samote si ne bi želel izbrati, saj mi je z njimi tako lepo. Ljudje smo navsezadnje le družbena bitja in potrebujemo drug drugega.

Tako se večkrat zalotim, da tudi sam iščem instantno potešitev osamljenosti. Kar je v mestu s tri in pol milijona ljudi in nešteto turisti, ki ga dnevno obiščejo pravzaprav lahko, zaradi izbire, in hkrati težko, ker lahko človek ure in ure drsa levo in desno v iskanju tistega pravega.

Pravega ja.

Ali želim osamljenost potešiti za vsako ceno? Nikakor. Preveč zgodb sem že videl in slišal, da bi lahko z gotovostjo dejal, da je osamljenost najhujše zlo, ki lahko zadane človeka.

 

25395713_10155833133684002_2561126681211186038_n

Paradoks

Paradoks čustev je, da nas zadanejo nenadno in nezavedno. So prisotna in jih občutimo. Lahkotno, a hkrati z vso težo.

Paradoks čustev je tudi, da jih težko ubesedimo. Zakaj je tako težko z besedami opisati nekaj tako logičnega, vseprisotnega in vsakdanjega kot so čustva? Ljudje smo se navsezadnje prav zato, ker čutimo in občutimo, ločili od primatov. A dragi Homo Sapiens Sapiens, zavedaj se, da se bo s to zgodilo dvoje. Ali te bo popolnoma pokopala umetna inteligenca, ki bo prevladala nad zdajšnjim svetom, ki čustva tepta in jih smatra kot šibkost, ali pa se bo tvoja evolucija nadaljevala in boš postal še bolj napreden. Tako napreden, da ti bo enkrat, nekega dne, končno postalo povsem naravno zmožno ubesediti tvoja čustva.

Do takrat pa…če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.

*

 

– “David. Mislim, da sem se zaljubil vanj.”

– “V koga?”

Stala sva na strehi njegovega bloka v Neuköllnu in gledala v sivino minevajočega berlinskega zimskega dne ter pila kavo. David je medtem pridno puhal e-cigareto.

– “V Davida Bowieja.”

– “Ko bi le bil še živ ja. Ne resno.”

– “Ja koga no.”

– “Luisa?”

Pokimal sem.

– “A sta že kaj zamutila?”

– “Ne.”

– “Kaj čakaš?”

– “Čisto nov je še, David. Nisva se niti še odkrito pogovarjala.”

Prevod: ni mi še povedal, kateri spol ga bolj privlači. Čeravno sem bil prepričan, da vem odgovor. In redko se zmotim. Zelo redko.

– “Nocoj torej?”

– “Morda.”

 

David se je odločil, da moramo večkrat proslavljati dejstvo, da smo živi. Zato je zbobnal nekaj nas, kolegov iz pisarne, da bomo proslavili življenje. Joie de vivre, kot je zapisal v vabilu, ki nam ga je razposlal.

Ali je bil to zares edini razlog za zabavo, si pravzaprav ni upal nihče vprašati. Dejstvo pa je bilo, da je David nedavno prekinil zvezo s svojim italijanskim “jebačem” (tako ga je sam klical) Luco. Že spet prekinil, pravzaprav. Bila sta malo skupaj. Pa potem spet ne. In potem v odprti vezi. Pa spet ekskluzivna in nato sta spet šla narazen. Do nadaljnjega.

A naj bo. Joie de vivre. Edina malenkost, ki mi jo pri tem vabilu ni izdal je, da bom njegov pomagač. Tako sva tisto sobotno popoldne zabila s pripravljanjem prigrizkov in nakupovanjem razne pijače ter vsega kar se je bleščalo. To je bila torej tema zabave. Naj se blešči. Tudi prav. Joie de vivre.

– “Luis je potrdil, da pride. Danes te mu prodam,” se je zarežal David.

– “Daj no, umiri se. Bova že. Počasi. Upam, da sva kupila dovolj alkohola.”

Vsega je bilo preveč. Zdaj, ko Luce zagotovo ne bo, nas naj bi Joie de vivre praznovalo točno devet ljudi. Niti mi ni bilo mar za številko, ker sem pravzaprav bil osredotočen le na eno osebo.

Ki je na Davidova vrata, s steklenico sambuce v roki, pozvonila točno ob pol enajstih.

*

Paradoks drog je, da vemo, da so škodljive in nas počasi uničujejo. A jih nismo pripravljeni opustiti, ker očitno tako cenimo njihove pozitivne učinke

Kava lahko povzroča nespečnost in paranoje. A hkrati omogoča boljšo koncentracijo.

Kajenje vodi v bolezni dihal in pljuč. Ter rakava obolenja. A je hkrati tudi odlična sredstvo povezovaja ljudi. Kadilci si vedno najdejo družbo. Nekoga za deljenje cigaret, ognja, pogovora.

Alkohol nam razjeda jetra in možgane. A je hkrati (pre)večkrat nujno potreben, da se sprostimo, odpremo in delimo čustva.

In tako naprej.

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.

*

– “Na Joie de Vivre!”

David je bil v elementu. Nazdravljal je z vsemi in vsakomur med nami posebej. Sam sem se ravno zatopil v pogovor z Lubico, kolegico iz Češke. Luis je medtem z nekom govoril po telefonu. V portugalščini.

– “Veš, nikdar si nisem mislila, da bom imela toliko kolegov, ki so geji.”

Ja, bil je eden tistih pogovorov.

– “Ko sem živela v Olomoucu  sem poznala le enega geja in on je bil tako promiskuiteten. Bila sem mnenja, da ste vsi takšni.”

Skomignil sem z rameni. V tistem je mimo prišel David in mi na telefonu pokazal sliko para. Lubica je pogledovala prek mojih ramen.

– “Kaj praviš, mucek…lej, tale par mi piše.”

Kar čutil sem nelagodje moje češke kolegice, ki je naglo začela prazniti kozarec vina. V tistem je Luis prišel do nas.

– “Kaj gledamo?”

David se je obrnil in ga sunil v ramo.

– “Zdaj tebe!”

– “No…kaj pa če bi raje pili?” Luis je bil očitno razpoložen.  

In jaz? Seveda sem bil za. Omamljajmo se.

– “Sambuca?”

– “Imamo ogenj?”

Odkar je David kadi le e-cigarete ni bilo več samoumevno, da je bil vžigalnik vedno pri roki.

– “Imamo.”

Luis je iz žepa privlekel živo rdeče poslikan vžigalnik. Verjetno je v trafiki zanj plačal manj kot en evro.

– “Ne mi kaj zažgat!” David.

– “Ne bomo. Sicer pa pridi, ti boš tudi, kajne. Kje imaš kakšne prave kozarce za tale strup? Pa papirčke in slamice?”

Luis se je premikal proti kuhinji in štel udeležence pri omamljanju s sambuco. Bili smo štirje. Lubica je bila nocoj namreč zelo pogumna. Ostali so se držali svojega vina.

– “Saj vsi vemo, kako se to pije, kajne?”

Lubica je odkimala, Luis pa ji je razložil.

– “Kozarce bomo napolnili s sambuco, jih prižgali in nato upihnili plamen. Potem bomo spili sambuco – na eks seveda – in obrnili kozarce na papirčke prebodene s slamicami. Na koncu…bomo povlekli dim iz kozarca…gre bolj za ritual kot kaj drugega. Ampak…zadane.”

Omamljajte se.

Lubica je skeptično gledala, kako je David natakal kozarce, Luis pa kuril ogenj.

– “Smo?”

Kimanje.

– “Gremo. Oooooopa.”

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje.

Upihnil sem plamen, zvrnil tekočino po grlu, pritisnil kozarec ob slamico in potegnil dim. Hitro, spretno, kot da bi to počel vsak dan. Lubica je naredila grimaso in pričela kašljati. Luis in David sta se režala in jo trepljala.

Ko je sprejela dejstvo, da sambuca ni pijača zanjo in se je opotekajoč zvrnila na kavč, se je Luis obrnil k meni.

– “Ima David balkon?”

– “Ima.”

– “Super. Ravno prav sem pijan, da bi mi pasal en čik.”

– “Kadiš?”

– “Le kadar sem pijan. Ti?”

– “Tudi.”

Kar je bila debela laž. Nikdar v življenju še nisem kadil cigaret. A v tistem trenutku sem spričo vsega popitega bil že tako sproščen, da sem se odločil, da se prepustim toku dogodkov. Naj gredo svojo pot.

Če nočete, da vas Čas trpinči kakor sužnje, se kar naprej omamljajte.

 

– “Ej, vidva! Kam pa kam? Menda ne že domov?”

David je videl, da se oblačiva.

– “Na cigareto.”

David me je nejeverno pogledal. Ve, da ne kadim cigaret. In da še nikoli nisem popustil njegovemu prigovarjanju, da bi poskusil

– “Ura je za omamo!” sem mu citiral Boudelaira.

*

Zvestoba. K njej vsi težimo, ker pomeni določeno varnost, konstanto v življenju, ki se  jelahko oprimeš. Kot rešilni jopič, ki ga vržeš utapljajočemu, ki plava v morju tega življenja. Zvestobo bi morali zato vsi ceniti in spoštovati.

A po drugi strani si včasih egoistično želimo, da bi bil nekdo nezvest samo zato, ker bi ga potem lahko imeli zase. Kot eden od utapljajočih, bi sočloveku iztrgali jopič in bi si ga nadeli, drugega pa pustili utoniti. Zakaj? Ker smo človek človeku volk. Ker nam v boju za preživetje za druge ni mar.

A paradoks zvestobe je sila zanimiv. Če je nekdo zvest, naj bi to zvestobo in tega človeka cenili, njegovo razmerje pa pustili pri miru…čeprav bi zaradi čustev želeli, da razpade, da bi tega človeka imeli zase. Če pa nekdo ni zvest in bi se prepustil, da se ga polastimo, bi hkrati v istem momentu izgubil idealistično podobo rešilnega jopiča, ki se ga (lahko) oprijemamo. Tak rešilni jopič je slabe kvalitete, popusti v določenih razmerah, in nas pusti utoniti. In seveda tega nočemo.

Kako je nekaj navidez tako pozitivnega in družbeno spoštovanega kot je zvestoba lahko hkrati tako razdvajajoče in uničujoče?

Nezvestega nočemo. Zvestega ne moremo imeti.

Vedno torej izgubimo.

*

– “Čakaj. Preden gresta…mi razložita tole.”

Zdaj se je tudi David očitno precej sprostil pred Luisem in pričel na telefonu kazati slike para, ki jih je pred tem kazal meni in Lubici.

– “Taledva mi pišeta. Da bi se dobili. Ampak imam problem. Lej…oni, tamlajši in svetlejši, on je čeden in z njim nimam problema. Ampak starejši in temnejši me pa res ne privlači in ne zanima.”

 

Delal sem se, kot da me je njegovo dopisovanje za trojčka res zanimalo, hkrati pa sem bi ves živčen, ker nisem vedel, kaj naj se pravzaprav pogovarjam z Luisem. In kako bom sploh kadil. Fak. Nikoli še nisem kadil cigarete. Sem že omenil, da bom kmalu star 30?

– “V čem je pravzaprav problem, David?”

– “Problem je, ker prideta zgolj v paketu.”

– “A, ti enega bi, drugega pa ne? Jeba.” Luis se je vključil v pogovor.

– “Ja no.”

 

Zakašljal sem.

David je končno opazil mojo živčnost.

– “Pojdita na čik, bomo potem naprej.”

Hvala za zeleno luč, David. Bil je že čas.

In sva šla na balkon. Pod nama skoraj popolnoma prazna ulica. Tišina, totalen kontrast notranjosti Davidovega stanovanja, mi je prijala.

Luis mi je podal cigareto in nato še sam vzel svojo. Spet je iz žepa potegnil tudi živo rdeč vžigalnik in najprej prižgal meni in nato še sebi. Potegnil sem, a očitno premalo. Cigareta je ugasnila.

– “Tebi se pa vidi, da res ne kadiš veliko.”

Luis se je zarežal, mi vzel cigareto in mi podal svojo. Mojo je vzel v usta in jo še enkrat prižgal.

– “Pravzaprav…cigareto prvič kadim.”

Še bolj se je zarežal.

– “Jezus, slaba družba sem!”

Potegnil sem dim. Nič nisem čutil. Zakaj je ljudem kajenje tako zabavno?

– “Nisi slaba družba, prav kul si.”

– “Hvala, ti tudi.”

Prestopil sem se na mestu.

 

– “Te naučim inhalirati?”

– “Daj.”

Razložil mi je, kako naj zrak potegnem v pljuča in ga zadržim. Seveda mi ni šlo. Pa malo sem okleval, da ne bi naredil kaj narobe. Zadnja stvar, ki sem si jo želel je, da bi me zagrabil tako silen kašelj, da bi se pobruhal pred njim.

– “No…morda pustiva to za naslednjič.”

Spet se je režal in njegove modre oči so zažarele s plamenom.

 

– “Koliko si sploh star Luis?”

– “40.”

Nejeverno sem ga pogledal.

– “Ne kažeš!”

– “Dobri portugalski geni.”

Potegnil je dim in se spet zarežal.

– “Zafrkavam te. 32.”

– “O. Lej, jaz bom letos 30 in sem se že mentalno pripravil, da je to leto, ko lahko uradno rečem, da sem star. Oziroma, da rečem, da sem že kar mrtev.

– “Ah ja. No ni tako hudo. Ampak se moraš počasi poročiti ja….in imeti otroke.”

– “Imaš otroke?”

– “Ne, haha. Ti?”

– Tudi ne.”

– “Dobro.”

Oba sva potegnila dim

 

– “Malo me zebe.”

– “Mene tudi, ja.”

– “Samo…tale David je pa tudi zanimiv. Takole išče tipe.”

– “Ima svoj pristop. David pač.”

Potegnil sem še en dim. In nadaljeval.

– “Ampak je res prijeten. Ko ga spoznaš. Mislim, da je moj najboljši prijatelj zdaj tu v Berlinu.”

– “Takih se je vredno držati.”

– “Ja. Zvest prijatelj je. To mi je pomembno.”

– “To je res pomembno.”

– “Ja. Zato potem tudi z lahkoto prezrem kakšne take stvari, kot je tole lovljenje tipov, ki si mu bil priča.”

Luis se je še kar režal. Zdaj niti nisem več vedel, ali je bilo to, ker je tudi njemu alkohol nekoliko udaril v glavo. Potegnil je dim, inhaliral, in ko se mu je oblaček dima valil iz ust, nadaljeval pogovor.

– “Ja. Pa saj…vsak ima svoj pristop. Ne smemo obsojati.”

– “Absolutno ne.”

– “Jebemti je mraz. Mislim, da bom šel nazaj.”

– “In čik? Nisi pokadil.”

– “Ja, še dva dima, prav, to zdržim. Te ne zebe?”

Ura je za omamo!

Zbral sem ves pogum.

– “Sicer pa, kako pa ti, Luis, loviš tipe? Z alkoholom in cigaretami?”

Nasmehnil sem se in puhnil dim vanj.

Pogledal me je, potegnil še zadnji dim in ugasnil cigareto na balkonski ograji.

– “Ni mi treba. K sreči. Fanta imam. Skupaj sva že šest let.”

Presopil se je.

 

– “Torej vezano na kar sva prej govorila, hej, lahko rečem, da sem skorajda poročen. Nekaj pa sem dosegel pri tridesetih, a?”

Zaletelo se mi je in zakašljal sem tako močno, da so mi od kombinacije cigaretnega dima, mraza in zagotovo tudi razočaranja solze stopile v oči.

– “Hej, si v redu?”

Davil sem se.

– “Ja. Khm. Šit. Mraz.”

Zasmejal se je.

– “Ok. Ne mi umret tu.”

– “Ne bom. Lepo za fanta. Nemec?”

– “Ne, Portugalec. Pridi, ti več povem notri, zebe me ko psa.”

– “Pojdi, samo pokadim do konca.”

Odšel je, jaz pa sem se zazrl v cesto pod sabo. Fanta ima. Že šest let. Imelo me je, da bi si cigareto ugasnil kar na dlani. Saj je že tako ali tako bolelo. Pa naj še malo.

Ko mi je takole med razmišljanjem del ogorka pristal na palcu in me ožgal, sem si premislil. K sreči.

Vse skupaj me je tudi kar precej streznilo.

Vrnil sem se v stanovanje in se pridružil ostalim. Pogovor je nanesel na tetovaže in uhane. Luis je pokazal, da ima tri tetovaže. Dve na levi roki in eno na desni. Hiša, krona, sidro. Za vse je imel logično razlago. Spil sem dovolj in tako pogumen sem bil, da sem se odločil, da slečem majico in pokažem še tisto tetovažo, ki je ni imel priložnosti videti, tisto, ki jo nosim na hrbtu in dopolnjuje mojo svobodo, moj Liberté, ki ga imam vtetoviranega na zapestju leve roke.

Sem ga lovil, kot da je zadnji rešilni jopič? Homo homini lupus?

Vzkliknil je od navdušenja, ali pa morda od alkohola, res smo že preveč spili, in mi priznal, da ima prebodeno levo bradavico.

– “Iz divjih časov?”

– “Niti ne.”

Potem mu je zazvonil telefon in oglasil se je. V portugalščini. Fant. Vse mi je bilo jasno.

– “Portugalščina je seksi jezik,” sem mu rekel, ko je odložil.

– “Sim. Če hočeš, te bom kaj naučil.”

Res sem si želil njegove bližine. Rešilni jopič, prosim.

– “Prosim, ja. Lahko te v zameno naučim kaj slovenščine.”

– “Prav. Raje to, kot da se učiva kaditi.”

– “Se strinjam.”

Pogledal sem ga in se mi nasmehnil. Potem mu je še enkrat zazvonil telefon. Kratek pogovor. In nato…

– “Bom šel. Fant me čaka.”

– “Ok. Adijo. Pozdravi fanta”

– “Boa noite.”

*

 

Tudi ljubezen je paradoksalna. Tega se najbolj jasno zavedemo, ko želimo osebi, v katero smo zaljubljeni, le najboljše. Pa čeprav to za nas pomeni silno bolečino.

Morda se bom moral sprijazniti, da ta rešilni jopič ni bil namenjen meni.

 

25354018_10155833133849002_2224718720692502279_n

Padec

– “Eeee, ti, mucek, ko si padel z nebes, je bolelo?”

David je ujel mladega modrookega črnolasca snežno bele poti, ki se je pijan, ali pa morda zadrogiran (ali celo oboje hkrati) zaletel vanj na izhodu iz kluba. Komaj sem ga povlekel stran.

– “Si videl tega tipa?” me je vprašal. “Padli angel.”

Bil je popolnoma nažgan.

– “To je bil najbolj osladen in neumen stavek, ki sem ga kadarkoli slišal, si res mislil, da boš malega kar tako zapecal? Sicer pa nisi resen človek, sploh ne veš, če je polnoleten.”

– “Ne bi ga drugače spustili notri.”

– “Kaj pa veš, morda je imel lažno osebno.”

Počasi sva se premikala proti postaji Bodinstrasse. Zunaj je bilo toplo. Pretoplo za januar.

– “Kako jebeno obožujem to mesto, stari!” je zakričal David in se nenadoma pognal v dir.

– “Kaj ti pa zdaj ni jasno!?” sem zavpil in se pognal za njim.

Tekel je in tekel, jaz pa sem ga komaj dohajal. Kljub temu, da je kadilec, se ne utrudi ravno hitro.

– “Tu morava desno, ti idiot!”

Preslišal me je in tekel naprej. Jaz sem obstal.

– “Brez tebe bom šel domov!”

Seveda nisem mislil resno. Ne vem, kaj vse je vzel tisti večer, vest mi ne bi dala spati, da bi ga pustil samega. Čeprav je imel do doma le par postaj s podzemno železnico.

In tako sem tekel za njim.

Ustavil se je šele na začetku Tempelhofa, pred ograjo. Tam sem ga dohitel in ga zadihan in od mraza zaripel v obraz začel preklinjati.

– “Kaj pizda ti ni jasno?”

In on? Odpel si je zadrgo in se poscal. Nato se je obrnil in si navidez obrisal roke v moj plašč.

– “Kreten.”

Poljubil me je. In se usedel na mrzla tla.

– “Ne bodi jezen.”

Potegnil je elektronsko cigareto iz žepa.

– “Nisem jezen,” sem mu odgovoril in vdihnil oblaček z vonjem mentola in jabolka, ki ga je puhnil vame. “Kaj ti je?”

– “Nič, samo…tako jebeno obožujem to mesto.”

Usedel sem se poleg njega in pustil, da je glavo naslonil na mojo ramo. Nekaj časa sva tako sedela v tišini. Potem me je začelo zebsti. Navsezadnje je bil le januar.

– “Pridi, greva,” sem ga začel pobirati.

– “Pojdi z menoj. Lahko prespiš. Potrebujem nekoga, da me bo varno pripeljal domov.”

– “Pa saj nisi toliko spil?”

– “Prosim. Daj no. Spiš lahko v moji postelji, bom jaz na kavču.”

Resno je mislil, videlo se mu je v očeh.

– “Ok.”

– “In jajca ti bom naredil za zajtrk.”

– “Jajca imam rad.”

– “Vem, da jih imaš pikec, morda še bolj kot jaz.” je rekel in se začel na ves glas smejati. Bilo je nalezljivo.

– “Ti budala.”

Objel sem ga in ga začel voditi proti postaji podzemne železnice na Bodinstrasse. Počasi sva se opotekala po stopnicah navzdol, previdno, korak za korakom, in poslušala odmev krikov pijanih in od življenja, ljubezni (ter še česa) zadetih ljudi.

*

Zvoki so postali nerazločni, groteskni. Edina luč, ki sem jo videl, je prihajala od nekje zgoraj, pred mano pa se je pojavilo zavito stopnišče.

Deja vu. Nekoč sem že bil tukaj.

Za mojim hrbtom je bilo temno. Črno. Zlovešče. Ničesar nisem videl in ko sem se obrnil, ničesar nisem uspel otipati.

Teme sem se vedno bal. Zato sem naglo stekel po stopnicah navzgor proti svetlobi.

Tekel sem že nekaj časa, a zdelo se mi je, kot da razdalje do svetlobe sploh nisem premagoval. In, še huje, da je bila tema vedno bliže.

Zasopihan sem se nekoliko opotekel nato pa me je pograbila utrujenost in začel sem vedno počasneje stopati po stopnicah. Navzgor, dalje, samo naprej.

Ko so me mišice na nogah popolnoma končno izdale, sem se začel plaziti po vseh štirih. Razdalje do svetlobe nikakor nisem premagoval.

Še enkrat sem se dvignil, da bi naredil še en korak…

…a v tistem mi je spodrsnilo.

Padel sem.

 

In padal.

In padal.

Dokler me ni tema popolnoma posrkala vase.

*

 

Deja vu. To sem že nekoč doživel.

Naglo sem se prebudil, popolnoma prepoten, in strmel v strop.

 

Svetloba. OK. Pomiri se. Pomiri srčni utrip. Bile so le sanje, nočna mora.

Nočna mora po takšnem scenariju kot že nekoč poprej. Nekolikokrat poprej pravzaprav. Deja vu.

Potreboval sem nekaj časa, da sem se zavedel kje sem. V kotu sobe je bila monstera, omara za obleke je bila sinje modre barve, na tleh so ležale nogavice.

Davidova soba, njegova postelja, jaz gol zavit v njegovo posteljnino. A njega ni bilo nikjer. Očitno je mislil resno. In je spal na kavču.

Vstal sem in si navlekel majico, ki sem jo prejšnji večer nosil v klubu in ki je odurno smrdela po cigaretah ter odprl vrata.

– “Dobro jutro, mucek!”

David je popolnoma svež in poln energije pripravljal zajtrk.

Tega res ne razumem. Nekaj let je starejši od mene. Kadi, pije in vsake toliko vzame še kaj, “da bo žurka še boljša”. Pa vseeno se hitreje regenerira kot jaz. So to geni? Ali pa jaz, stara duša, delam nekaj hudo narobe?

– “Lačen?”

– “Ful.” Res sem bil.

– “Kavo?”

– “Vprašaš?”

– “Kaj pa vem, lahko ti naredim tudi mimozo…mimozica…daj malo se nasmej no.”

Težko se mu ne bi nasmehnil, ko se je tako trudil. Pripravil je jajca in mi postregel res ogromno skodelico močne črne kave. Grel sem si dlani na tej skodelici in ga gledal, ko je rezal kruh.

– “Maslo?”

– “Ne, hvala David. Pridi, sedi, jej z mano, nočem jesti sam.”

Vklopil je nežno indie glasbeno listo na tablici in prisedel.

– “Si dobro spal?”

– “Ne.”

– “Ne?! No…v moji postelji sicer po navadi ljudje res ne spijo…”

Zarežal se je.

– “Mora.”

– “Kaj?”

– “Nočno moro sem imel.”

– “Oh.”

Živčno je začel tapkati s prstom po skodelici.

– “Mi želiš povedati, kaj si sanjal? Se spomniš, kaj si sanjal?”

Seveda sem mu želel. Predvsem za to, ker sem vedel, da je študiral psihologijo. Kdo bi potem sploh potreboval seanse pri terapevtih? Ne samo, da sem lahko dobil nasvet…dobil sem še objem…in zajtrk.

– “Morda je malo neumno.”

– “Ah daj no, koliko neumnosti si midva poveva?”

– “Ok, to je res.”

Naredil sem še en požirek močne črne kave.

– “Bežal sem pred temo, po zavitem stopnišču, navzgor proti svetlobi. Fak…zdaj, ko to govorim, se mi zdi tako neumno.”

Živčno sem se zasmejal. David me je tiho gledal.

– “Skratka…bežal sem proti svetlobi in…no…naenkrat mi je na stopnicah spodrsnilo in…sem padel v temo…in…”

David me je še naprej gledal, pričakoval je, da se bo morda moja pripoved še kako razvila.

– “In to je to.”

– “Aha.”

V roke je vzel svojo skodelico. Ter bil tiho. To zmeraj počne. Analizira besede. Res je dober. A čakanje na njegov odgovor je včasih nevzdržno.

Pogledal sem skozi okno. Zunaj je bilo sivo in vetrovno, malo je deževalo. Zaželel sem si snega. Zima je bila do zdaj res pretopla-

– “Stvar je precej preprosta,” je David rekel.

– “Ja?”

– “Ja. Bojiš se neuspeha.”

– “Kako si pa prišel do tega?”

Nasmehnil se je.

 

– “Poglej, preprosto je. Svetloba v tvojem primeru predstavlja cilje. Za cilje mora človek prehoditi določeno pot, premagati določene ovire. Tema v tvojem primeru predstavlja neuspeh, poraz, pogubo. Bojiš se, da ti ne bi uspelo v življenju.”

Položil je roko na mojo ramo.

– “Kar je popolnoma normalno. Če samo pomisliš, da nam denimo skozi našo celotno otroštvo in mladost starši govorijo, da se moramo truditi v vsem, kar počnemo v življenju, da bomo uspešni, da bo, kot pravijo, “nekaj še iz nas nastalo”…predvsem pa zato, da bi se sami lahko pohvalili, da je njim uspelo, da so nas, njihov največji projekt, uspešno pripeljali do cilja.”

Prestopil se je po sobi.

– “Kajti veš, naš neuspeh je tudi njihov neuspeh. Če mi pademo, padejo tudi oni.  Naš neuspeh je tudi neuspeh za njih.”

Veter je stopnjeval svojo moč.

 

– “In to, ta strah pred neuspehom, to ni nekaj, kar je povezano le s kariernimi cilji. Velja za vse stvari v življenju. Pademo lahko tudi na področju ljubezni, dogajajo se nam padci na področju zdravja…a saj veš, kaj je ključno kajne?”

Pogledal sem ga.

– “Pomembno je, da se vsakokrat, ko pademo, skušamo pobrati. In ne pustimo, da nas tema posrka vase.

Naredil sem še zadnji požirek kave in se mu nasmehnil.

Približal se mi je in me objel. Nato pa mi je na desno dlan narisal križ.

 

– “Si kdaj slišal za lucidne sanje? Mene so naučili, da si moram pred spanjem vedno na desno roko narisati križ. Tako bom imel kontrolo nad svojimi sanjami. In se tudi zbudil, ko bom videl, da sanje prehajajo v moro.”

– “Pa to zares deluje?”

Nasmehnil se mi je.

– “Poskusi.”

*

 

Bil je moj prvi teden v novi službi. Nikogar nisem poznal, zato se je zdela ideja o zabavi in spoznavanju nešteto novih ljudi strašljiva.

Večino večera sem srkal gin tonic in se predstavljal ljudem.

Na drugi strani, pri šanku, je on mešal pijače. Ki so z večerom dobivale na moči, saj nam je prehitro zmanjkovalo brezalkoholnih dodatkov.

Glasba je bila bučna, ljudje so bili veseli. A utrujeni od težkega delovnega tedna so se razbežali že okrog polnoči.

Ostala sva sama. Ponudil sem se, da mu pomagam pospraviti kuhinjo, ki je izgledala, kot da bi vanjo treščila bomba.

Medtem, ko sem pomival posodo, je on uspel udušiti še 2 gin tonica. Zadnji mu je udaril v glavo in moral je sesti.

– “Bom jaz dokončal, saj ni več veliko ostalo,” sem mu rekel.

– “Hvala.”

Glava mu je padla vznak. Komica.

Hitro sem pospravil do konca, nato pa ga narahlo stresel.

– “Boš lahko prišel domov?”

Zmajal je z glavo. Nisem vedel kaj to pomeni, zato sem ponovil vprašanje.

– “Boš lahko prišel domov?”

– “Me lahko malo pospremiš? Predvsem tu po stopnicah. Te naše lesene stopnice…so izjemno butaste. Tepih, položen preko njih, pa tudi. S starostjo je že pričel odstopati. Dokaj hitro ti lahko spodrsne.”

– “Ja, seveda. Brez problema.”

Vstal je in me objel okrog ramen. Ugasnil sem luč v kuhinji in kar naenkrat je postalo popolnoma temno. Zlovešče, črno, grozljivo temno. Edina svetloba, ki sem jo videl, je bila tista na stopnišču.

– “Pridi,” sem mu rekel.

Počasi sva se odmajala po stopnicah navzdol. Previdno, korak za korakom.

Ko sva dosegla dno, me je potegnil k sebi in močno objel.

– “Hvala.”

– “Ni za kaj.”

Potem mi je podal roko.

– “Oprosti…toliko ljudi je bilo danes…nisem se ti utegnil še sploh predstaviti. Ime mi je David.”

*

– “Pohiti, morava še po pijačo, preden greva ven!”

David me je preganjal po sporočilih, naj končno zaključim delo.

– “Čakam te spodaj.”

Komaj sem se odtrgal od telefona, kjer sem sicer pravkar uspešno zaključil prodajo, pograbil stvari, se poslovil od sodelavcev v mojem, četrtem nadstropju, in zdrvel po stopnicah navzdol.

Tepih na stopnicah je odstopal in moje divjanje je bilo nevarno.

Kako nevarno pa sem se zavedel šele, ko sem moral na zavitem stopnišču obrniti levo.

Spodrsnilo mi je in padel sem. Ne daleč, a dovolj, da me je bolelo. Predvsem me je bolel ego.

– “Opa, si v redu?”

Še ta udarec. Luis. NE ZAFARBAJ.

 

– “Ja, ja, ok, te štenge so hudič.”

Zasmejal se je in mi podal roko, da sem lažje vstal.

 

– “Hvala Luis.”

– “Malenkost. Bodi previden.”

NE ZAFARBAJ!

 

– In še to…ključ je v tem, da zadnjo stopnico poskusiš preskočiti,” mi je še navrgel.

– “Hvala. Se vidiva!”

Preostanek poti iz četrtega nadstropja sem šel počasi. In previdno.

Padci so del naših življenj in nas zaznamujejo. Pomembno pa je, da se vsakokrat, ko pademo, skušamo pobrati. In ja…precej lažje se je pobrati, če se lahko na koga opremo.

 

20180111_211604

Molk

Stal sem za njegovim hrbtom in molčal. Kaj molčal, komaj sem upal dihati. Da me ne bi želja po kisiku morda izdala, da sem se mu pritihotapil za hrbet, medtem ko je čakal, da bo kavomat končal s pripravo njegove prve jutranje doze kofeina.

Stal sem za njegovim hrbtom. Molčal. In ga opazoval.

*

Novo sporočilo. David. Ker sediva v ločenih pisarnah, se lahko pogovarjava le preko družabnih medijev.

 

– “Novinca imamo. In mislim, da ti bo všeč.” Pa par čustvenčkov vmes. Med drugim simbol jajčevca. Kdaj zaboga je jajčevec postal seks simbol?

– “Ok.” Smejko. “Povej mi več.”

– “Portugalec. Kavopivec. Luis.” Pretiravati z besedami David pač res ne zna.

– “Kako že vse to veš?!”

– “Sedi paralelno od mene. Predstavil se mi je.”

Logično, res sem postavil glupo vprašanje.

– “In pije kavo. Še to…seveda sem uspel že najti njegov Instagram. Ni za kaj.”

Poslal mi je povezavo in zraven fotko. David, resno, če boš kdaj iskal drug poklic, imaš šanso v kakšnem detektivskem podjetju.

No…in Luis. Paša za oči.

– “Pridi ga pozdravit. In prosit za cifro.”

– “David…”

– “Kaj? Naj ti še cifro izbrskam”

– “David, obnašaj se!”

– “Daj mi pet minut.”

– “Nisi normalen. Da ga pridem kar tako prosit za cifro. Prvo, se midva David poznava? Sem jaz kdaj bil vsiljiv? In neposreden?”

– “Silence is easy, prijatelj. Malo si pa lahko pogumen, kajne?”

Par minut sem ga ignoriral. Pa ne zato, ker mu ne bi imel kaj odgovorit, vedno bi mu lahko frcnil nazaj kakšno butasto…ne, dal mi je misliti.

Silence is easy. Najlažje je biti tiho. Kakšna neumnost.

Najtežje na svetu je molčati. Še posebej o čustvih, takšnih in drugačnih.

         “Motiš se, David.”

         “Kaj pa te potem zadržuje?”

Kaj me je res zadrževalo?

 

*

 

Ime mu je bilo Jan in bil je moj prvi. Bila sva pri njemu doma. Imel je 35 let.

         “Kaj zdaj?” sem mu rekel med vrati.

         “Ne vem, bova videla. Bom te poklical.”

Nikdar me ni. In žrlo me je. Požrlo živega. V meni se je nabiralo kup čustev, ki bi jih trezna glava morda zlahka potlačila, a izdan in predvsem od naslade pijan najstniški možgan je vse skupaj le s težavo krotil. Sem bil jaz? Kaj je bilo narobe? Zakaj nič?

In sem mu pisal. Enkrat, drugič, tretjič. Nič.

Molk. Ki me je živega požiral.

*

 

Ime mu je bilo Andrej in imel je 18 let. Jaz 24. Bil sem njegov prvi. Prvi tudi pri njemu doma.

         “Saj ne boš nikomur povedal, kajne?” me je takrat vprašal, ko sem stal med vrati.

         “Zakaj bi?”

         “Pa ne vem no. Skupne prijatelje imava, nisem še pripravljen, da bi vsi vedeli.”

         “Ne skrbi.”

         “Ok. Se bova še videla?”

         “Valda.”

Nisva se. Ni imelo smisla. Namesto mene se je odločil za molk. Z molkom nisem zmogel in nisem želel tekmovati.

A od takrat se je veliko spremenilo.

*  

 

Naj se jebe tisti, ki je izumil rek “Molk je zlato.” Molk nikakor ni zlato. Vsaj zame ne. Molk je orožje. Tihi ubijalec.

Molk je orožje za ljudi, ki se želijo skrivati. Za ljudi, ki delajo napake, ki jih skrijejo s pomočjo molka. Za ljudi, ki nočejo in ne želijo biti iskreni ali izdani. In za tiste, ki želijo škoditi.

Kako je lahko molk zlato? Povejte to vsem tistim, ki so jih v molk prisilili potem, ko so bili denimo posiljeni. Povejte to tistim, ki jih skrivaj tepejo in mučijo. Res, ali pa preprosto bodite tako polni samega sebe in se prisilite v to, da boste cel dan molčali. Da ne boste z nikomur nič komunicirali, nikomur namenili besede. Pa mi potem povejte, kako se je izšel vaš dan. Vi, kreteni, ki pravite, da je molk zlato.

Najtežje na svetu je molčati.

A takoj zatem je na težavnostni lestvici tudi imeti moč povedati. Izražati se. Izražati nekaj tako abstraktnega kot so čustva. Kako v smiselno obliko besed spraviti nadzemeljsko ljubezen do sočloveka ali globoko sovraštvo in prezir? Kako pravzaprav zares na dober način nekomu povedati, da je zaželen, ali naj preprosto odjebe, se zradira iz površja tega planeta?

In vedno težje postaja. Saj smo postali družba molka. Ne izražamo čustev, ampak pošiljamo čustvenčke. Ko bi vsaj pisali! Tako pa vabimo domov…z jebenimi jajčevci? Pridi, apokalipsa!

Z molkom je težko tekmovati, kajti molk je sila močno orožje, ki ga vsi radi uporabljali zato, ker je lahko sila učinkovit. Predvsem za uničevanje. Takšno ali drugačno.

In kot proti uporabi orožja, se moramo tudi proti molku boriti. Z besedami.

*

 

         “Kavopivec je, praviš?” sem napisal Davidu.

         “Črna, mislim, da brez mleka.”

Res je moj tip človeka.

         “V ponedeljek ga bom ogovoril.”

David mi je v odgovor poslal smejkota, ki se oblizuje. In jebeni jajčevec.

*

 

S sostnovalcema pogosto ob vikendih zjutraj zajtrkujemo in se poskušamo pogovarjati, čeprav smo popolnoma različni karakterji. Zato so naši pogovori abstraktni. Abstraktno se pogovarjamo o fašistični politiki desnih strank do priseljencev in vseh drugače mislečih. Abstraktno se pogovarjamo o problemih v zdravstvu, šolstvu in na področju sociale. In abstraktno se pogovarjamo o naših problemih in življenjih.

Ko nam zmanjka tem obsedimo in molčimo. Jaz tega ne zdržim, začne me napadi tesnoba. Zato začnem pospravljati, da me zamoti vsaj žvenket posode.

Sovražim molk. Naj se jebe tisti, ki je rekel, da je molk zlato.

Komaj sem čakal ponedeljek.

*

 

“Tole kar počneš pa sploh ne zgleda, kot da bi bil spolni prestopnik, ki išče novo žrtev,” mi je David poslal sporočilo na telefon. In smejkota zraven.

Stal sem namreč za Luisovim hrbtom. In molčal, dokler ni kavomat opravil delo, nato pa zbral ves pogum tega sveta – krvavo sem ga potreboval! – da sem stopil v bitko in premagal molk.

– “Ti si pa nov, kajne? Kolega kavopivec.” Bilo je butasto, a kaj bolj izvirnega se v tistem trenutku nisem uspel domisliti.

Obrnil se je, nasmehnil in v hipu sem se cel stopil. Kot sladoledna lučka na žgočem poletnem soncu. V katerem je on, glede na njegovo zagorelo polt, več kot očitno užival.

– “Brez kave ne morem živeti,” se mi je nasmehnil. “Luis.”

Podal mi je roko. Led je bil prebit.

Zavibriral sem in se zdrznil. Telefon. David, ki je “slučajno” ravno takrat šel mimo, mi je poslal sporočilo, ki ni vsebovalo nič drugega kot…seveda jajčevec.

         “Oprosti,” sem se obrnil k Luisu.

         “Popularen, a?”

NE ZAFARBAJ. NE ZAFARBAJ, PREKLETO!

         “Niti ne, haha. Pri kavi sva ostala…kakšno piješ?”

         “Ah, izključno črno in nesladkano. Ti?”

         “Tudi.”

         “Prav, potem ti jo naredim.”

Stal sem za njegovim hrbtom in molčal. A dihati sem si zdaj že upal. Lovil sem atome njegovega vonja, ki se je mešal z vonjem po kavi, ki jo je pripravljal. Vmes mi je sicer nekaj govoril, a sem komaj ujel kakšno besedo, saj je bil kavomat sila glasen. Preglasen. Malo tišine, v zmernih obrokih pa morda včasih res ne škodi.

IMG_20180106_181141_951

Pena

Ogledalo v domači kopalnici me je opozarjalo, da izgledam grozno po neprespani žurerski noči. Vseeno sem se odločil, da se bom hitro obril, preden začnemo z večerjo za katero je oče meni pripravljal že en teden.

Žiletka je odstirala peno za britje in za seboj nosila kocine. Enakomerni potegi, najprej pod nosom, ker sem se tako pač navadil, nato mimo ušes in nazadnje pri vratu. Tu se je zalomilo.

– “A ti nisem rekla, da daj še plitve krožnike pod globoke?” Mama.

– “Ma ne bodi histerična!” Oče.

– “Nalašč me ignoriraš!” Mama.

In tresk vrat na katerega nisem bil pripravljen. Rez. Majhna pikica krvi je počasi spolzela po mojem vratu in prodrla v belo peno ter jo rozasto obarvala. Nemo sem v ogledalu opazoval to nenavadno igro barv.

*

– “Urezal si se!” Mama rada poudarja tisto, kar je očem vidno.

– “Je že v redu,” sem ji rekel in vzel kozarec.

Pok. Pena uide iz steklenice.

– “Daj prinesi krpo,” me je dregnila mama, medtem ko je oče natakal penino v kozarce.

Hitro je pobrisala nastalo lužico in se vrnila po kozarec. Pogledali smo se in nasmehnili, kot bi nenadoma človek preklopil kanal na televiziji in bi namesto klasične drame zdaj gledali osladni ameriški film, kjer so vsi srečni in veseli.

Kako zelo smo robotizirani in kako rutinsko nam to uspe, ko je treba.

– “Na zdravje,” reče oče.

Trknali smo s kozarci na leto, ki je odšlo, in novo, ki prinaša neznano.

– “Jutri pa opet nemačka, gastarbajter” se je namuznil oče in me objel.

Prevzela me sreča. Pa ne od alkohola.

Imam namreč dva izjemno ljubeča starša, ki sta me sprejela takega kot sem, in z mano prebrodila eno najtežjih obdobij mojega življenja.

*

Božič pred dvema letoma je bil namreč precej drugačen. Spremljal sem, ne le doma, prek ekranov in izkrivljenih poročanj, ampak tudi na terenu, kako so k nam po zatočišče prihajali ljudje, ki so bežali pred vojno. Bežali so pred bombami in kemičnim orožjem. Sarinom, ki povzroča, da se ljudje v smrtnih mukah penijo okrog ust.

Marsikateri od teh ljudi so bili lačni, premraženi, obupani, prestrašeni, bolni.

– “Pomagajte mi, prosim,” mi je rekla neka gospa z družino in obljubljal sem ji, da ji bomo, četudi nisem imel moči odločanja.

Ko smo se kot prostovoljci prijavili za pomoč, smo dobili navodilo, naj poskusimo izgledati toplo, prijazno, se nasmehniti, še posebej otrokom. “Zrobotizirajte se”. In konec dnevov, ki smo jih takole preživljali, smo med pogovorom ugotavljali, kako zelo smo lahko srečni za vse to kar imamo. A še vedno smo morali vse misli in vse obraze, ki so nas tisti dan prešli in odšli, neznani usodi naproti, z nečim pregnati. Alkoholom, sprehodom v naravi, pogovorom.

In potem božič.

– “Letos mi ne kupujta nič. Prosim nakažita denar ljudem, ki ga potrebujejo,” sem tisto leto rekel mami in očetu.

Iskreno sem namreč verjel, da ne potrebujem ničesar. Da pa želim pomagati drugim. Sporekli smo se. Mama je na vsak način vztrajala, da mi bo kupila vsaj pižamo.

– “Ne potrebujem je, nič ne potrebujem,” sem ihtal in v meni je začela naraščati jeza pomešana z žalostjo, ki je kulminirala v tistem, ko je oče za božič odprl penino – pok –

in so mi mehurčki butnili v glavo …
in mi dokončno zameglili razum…
in blokirali vse hormone sreče…
in sem pod smreko zagledal vrečko z mojim imenom…

– “KAKO STA LAHKO TAKO NEUMNA! VESTA KOLIKO LJUDI TRPI NA TEM SVETU!!!”

Namesto sreče, se je v mojo glavo naselila črnina.

*

Temne misli so me počasi razkrajale in mi jemale moč do dela, življenja, druženja. Vsi so to opazili, kar pa je najhuje, to sem opazil tudi sam. A položaj je bil brezizhoden. Kot bi se utapljal, tako kot so se utapljali in se še vedno vsako leto upaljajo mnogi, ki v želji po sreči, miru in svobodi želijo prečkati morja.

– “Mislim, da bi ti koristil morski zrak. Daj, zapeljiva se do obale,” mi je nekoč rekla mama,

Bil je to eden tistih povsem običajnih sončnih in toplih zimskih dni. A bil je tudi eden tistih dni, ko je pogled na koledar izdal, da je minilo že skoraj eno leto…eno leto odkar nisem več sanjal ne lepih sanj, ne nočnih mor. Ko nisem čutil ničesar, razen tesnobe. In ko navsezadnje tudi nisem bil več sposoben za osem ur se skoncentrirati na delo – kar sam sem po dveh in pol mesecih šefu predal pismo o odpovedi, zahvaljujoč se mu, da mi je pokazal, česa v življenju res nočem početi.

V nenadnem preobilju prostega časa sem se želel zamotiti s preštevilnimi hobiji, da le ne bi bil sam, ujet s svojimi črnimi mislimi. Kako zelo je bilo to narobe. Ko sem namreč v želji po perfekcionizmu in doseganju vsega najboljšega napravil kakšno napako me je imelo, da bi zbežal in tekel toliko časa, da bi za seboj pustil vse, kar mi je bilo poznanega, ali pa da bi se od utrujenosti zgrudil in bi me prst posrkala vase. Karkoli bi pač nastopilo prej.

K sreči sem se, morda še zadnjič, premagal. Morski zrak ti bo morda res dobro del.

V Portorožu sva zavila na sladoled, ki je imel okus po plastiki. Tudi vse ostalo, od kave do hrane, ki sem jih užival tiste dni, nikakor ni imelo pravega okusa. Bilo je brezizrazno, anemično. Na vse sem dodajal zaćimbe, sol, čili, karkoli, le da bi našel ali izpostavil okuse. Zaman.

– “Greva do pomola?” me je vprašala mama.

Sledil sem ji, komaj, noge sem imel težke kot svinec in zdelo se mi je, da bodo pod težo mojega bita deske popustile.

– “Usediva se malo, poglej kako lepo sonce je!” je vzkliknila. In robotsko sem ji sledil.

Morje je bilo mirno in pustila sva soncu, da nama je grelo hrbet. Obsedela sva v tišini. Ki jo je nato ona pogumno presekala.

– “Veš…življenje je res ena zajebana zadeva. Včasih niti ne veš zakaj, a…kaj pa vem…kar naenkrat te nekaj totalno iztiri ane…”

Prhnil sem, ker se mi je zdelo to kar govori popolna neumnost in kratenje mojega časa.

– “Ko je mama umrla…tvoja stara mama…jaz…pa saj si me videl ane, potrebovala sem pomoč. Spomnim se, ko si hodil k meni, jaz pa sem te zavračala. Bil si otrok, nisem te hotela obremenjevati. A potrebovala sem pomoč. Potrebovala sem pogovor.”

Pogledal sem jo.

– “Težko je včasih najti koga, da se s tabo pogovori. Ane. Ker ne veš, kako bo oseba na drugi strani reagirala. Ali pa te ne bo razumela. Včasih se je lažje zaupati nekomu tujemu. Jaz sem se zaupala svoji zdravnici. Da nisem dobro. Da rabim pomoč. In pomagala mi je.”

Vedel sem kako.

– “Ni pa nujno to edini način, da ti nekdo pomaga…”

– “Lej, kaj mi to govoriš?”

– “Kar ti hočem reči je…pomembno je že, da se imaš o tem s kom moč pogovarjati.”

– “Saj se pogovarjava.”

– “Se. In želim, da se še pogovarjava.”

– “Pa saj veš…ne vem no…težko je razumeti nekaj, kar ti ne doživljaš mama.”

– “Ja seveda. Ampak…zakaj bi to držal v sebi?”

Vstal sem. Zakaj bi to držal v sebi?

– “Kaj…ne vem…kako…”

– “Poglej, poskusila te bom razumeti. Karkoli.”

– “Neumno je.”

– “Ni neumno.”

– “Ma nevem…”

Histerično živčno sem se zasmejal. In prijel za glavo. Vdihnil. Čakala je, mirno. Se je pripravljala na to? Ji je kdo povedal, da bo morda to pomagalo? Kako rad sem jo imel, ko me je popolnoma mirno in neobsojajoče gledala.

Zavore so popustile. Povedal sem ji vse. Kako zelo sem sovražil svet. Kako zelo sem sovražil nemoč, ki jo čutim, ko bi želel imeti več vpliva, da bi spreminjal svet na bolje. Da bi bilo manj zla. Manj trpljenja. Manj soraštva. Predsodkov. Da bi spodbujal in gojil človečnost. In predvsem, da bi ljudje delali po pravilih, za katere sem sam menil, da so prava.

– “Neumno, a?”

Zasmejal sem se ji, a hkrati sem bil na robu tega, da se scmerim kot skesan otrok.

Vstala je in me objela.

– “Ni neumno. A v vsej svoji odraslosti boš moral nekoč spoznati še nekaj ključnega. Ne moreš rešiti vsega in vseh. Nihče nima te moči Lahko pa z vsem kar počneš, z vsemi svojimi dejanji, pokažeš, da je tvoj cilj v življenju biti dober človek. Bodi to, kar hočeš biti, ne ozirajoč se na vse kar se dogaja. Na koncu je tvoje zadovoljstvo in tvoja pomirjenost s svetom tista, ki šteje največ.”

Nisem bil prepričan, da mi je bil njen odgovor všeč.

– “Zdaj se ti zdi to, kar ti jaz pravim neumno. A komu boš koristill s svojim gnevom? Ne drugim. Še najmanj pa sebi. Če se boš uničeval…potem pa, dragi sin, res ne boš dosegel tistega, kar vidim, da si začrtal kot cilj v življenju.”

*

Pred šankom se je priletni gospe razbil kozarec. Stekleni koščki so se razleteli daleč naokrog. Natakar je sila nejevolno nekaj zabrundal in odšel po metlo in smetišnico.

Mama je sedela v fotleju brniške kavarne in z menoj čakala, da se bo odprl check-in za moj let. Ko me je že stotič vprašala, ali sem vzel vse, kar potrebujem, se je znašla v nekoliko nerodnem položaju, saj ni več vedela, kaj storiti. Nato se je ponudila, da nama bo naročila kavo. Zame espresso, zanjo kapučin. A brez pene, saj sovraži spenjeno mleko.

Gledal sem jo, kako je počasi srebala kavo, njen običajni ritual, kot da bi z njim želela podaljšati čas, podaljšati minute, ki prehitro minevajo. Z vsako sekundo smo bližje koncu nečesa.

Tokrat mojega obiska.

Check-in se je odprl. Mama je vstala in me močno objela. Pri tem je pohodila eno črepinjo kozarca, ki je odletela do najine mize.

– “Vesela sem, da ti gre dobro.”

Obljubil sem ji, da se ji bom javil, takoj ko priletim nazaj v Berlin.

– “Še zdaj ne vem čisto točno, zakaj letiš prek Istanbula.”

– “Najceneje je bilo, mama.”

– “Ah. Naj ti mirno in hitro mine.”

Tisti tam zgoraj je ni ravno slišal.

*

Prvi del poti sem namreč sedel zraven poslovneža, ki je zavzel sedež in pol in je smrdel po mešanici postane čebule in klerofašizma. Predstavil se mi je kot Tomaž.

– “A si videl tistgale tmle, muftija tanepobritga. Mojbog, če bomo mi živi pršli…,” je poskusil navezati stik in debel prst usmerjal nekam v zadnjo vrsto. Brigalo me je zanj, gnusil se mi je.

Nato je stevardeso klical tako dolgo, da se ga je usmilila in mu prinesla gin tonic še preden smo vzleteli, saj da je živčen in se boji leteti. Kaj še, tipični alkoholik, ki hoče svojo zastonjkarsko dozo. No, k sreči je kmalu zaspal kot klada. In odurno smrčal.

Sam sem nekaj časa zrl v pene puhastih oblakov, ki smo jih po manjši turbulenci uspeli predreti, pojedel kosilo, nato pa je za mano prišla vsa utrujenost prazničnih dni, zaprl sem oči, in glava mi je padla na prednji sedež.

*

Bila je vetrovna noč in morje v Portorožu se je penilo. Stal sem na pomolu in gledal predse. Naenkrat se je iz valov dvignila ženska, ki sem jo videl pred dvema letoma, tik pred božičem. “Pomagaj mi, prosim,” je rekla.

Nekaj časa sem jo nemo opazoval. Nato mi je spodneslo noge in padel sem v razburkano vodo ter se začel utapljati.

*

Zahlastal sem za zrakom, Tomaž poleg mene je nekaj zabrundal, nato pa se je tudi sam zbudil, saj so začeli predvajati naznanilo, da pristajamo.

Med počasnim spuščanjem nazaj v peno puhastih oblakov sem si miril utrip.

Pred pristankom v Istanbulu sem zrl v peno razburkanega morja, ki vsako leto pogoltne na tisoče ljudi, ki bežijo v strahu za svojimi življenji, iščoč mir, svobodo in srečo.

Ko smo se s kolesi letala dotaknili steze letališča Ataturk in je le Tomaž navdušeno ploskal pilotu, me je hotelo raztrgati. Dušil sem se in komaj čakal, da zapustil letalo in zajamem zrak v pljuča. Zdelo se mi je, da ga je v kabini absolutno premalo.

V Istanbulu je bilo vetrovno, čutiti je bilo vonj morja, ki se je mešal z vonjem kerozina. Med transfernim čakanjem sem poklical mamo. K sreči klerofašistka Tomaža ni bilo na spregled.

– “Si že v Berlinu?!”

– “Ne mama, v Istanbulu.”

– “No, lepo, da se javljaš, a ne troši preveč impulzev. Poljub.”

Zasmejal sem se njenemu nonsensu. Mama. Hvala. Ne veš, kako zelo si mi pravkar pomagala. Z eno samo samcato stvarjo. S tem, ko si mi bila na voljo, kot si mi rekla, da mi boš vedno, ko sva se tisto zimsko popoldne odpravljala s portoroškega pomola.

– “Kadarkoli mi lahko poveš vse, kar te teži.”

*

Let v Berlin je bil miren in celo pot sem spal. Pred peronom za vlak, ki bi me s kovčki odpeljal domov, sem brezdomcu s psom, ki je sedel na mrzlih tleh, pustil evro. Nasmehnil se mi je in mi želel lahko noč.

Ne moreš rešiti vsega in vseh. Lahko pa z vsem kar počneš, z vsemi svojimi dejanji, pokažeš, da je tvoj cilj v življenju biti dober človek.

 

25594059_10155852711809002_8175488520649601939_n